MANJŠINA - Slokar in Slovenci (Sandor Tence)

Dan po deželnih volitvah leta 1988 se je v uredništvu Primorskega dnevnika zglasil novoizvoljeni deželni svetnik PSI, danes že pokojni Dario Tersar. Osebno ga nisem poznal in sploh nisem vedel, da je Slovenec, tudi zato, ker se v volilni kampanji ni nikoli razglašal za Slovenca, čeprav je bil. Tersar je bil nekaj časa tudi deželni odbornik, do mene in časopisa je bil zelo prijazen in, če je le mogel, vedno priskočil na pomoč slovenskim organizacijam, posebno gospodarskim.
V deželnem svetu sem spoznal kar nekaj politikov, ki so bili slovenskega porekla ali pa so se naučili slovensko, iz takšnega ali drugačnega razloga pa se niso imeli za pripadnike slovenske manjšine. Socialist iz Tržiča Luigi Blasig je, kolikor se spomnim, govoril lepo staromodno slovenščino, videmski svetnik Zelene liste Renato Vivian je bil sošolec našega pokojnega odgovornega urednika Marka Waltritscha.
Potem smo imeli Andreo Wehrenfenniga, velikega izvedenca za okolje in pristaša kulture sožitja, ki lepo govori slovensko, da ne govorimo o Benečanu Romanu Specogni, ki je obvladal slovensko beneško narečje, a se nikakor ni imel za pripadnika manjšine. Do Slovencev na Tržaškem in na Goriškem je bil vse prej kot naklonjen in se je šele po politični upokojitvi nekoliko »omehčal«. Zanimivo, da se Specogna v svoji Krščanski demokraciji ni imel za Slovenca, na sprejemih jugoslovanskega in nato slovenskega konzulata pa je govoril v slovenskem narečju.
Za pripadnika manjšine se nima niti aktualni beneški deželni poslanec Giuseppe Sibau, pristaš t.i. narečja po našim, ki s podpisanim v deželnem svetu govori vedno v beneškem narečju. Sibau je pred petimi leti - in tudi tokrat ob drugi izvolitvi - hotel priseči v beneškem narečju, a mu predsedstvo deželnega sveta tega ni dovolilo, češ da FJK uradno priznava tri manjšinske jezike - slovenščino, furlanščino in nemščino - ne pa narečij.
Omenil sem le nekatere meni znane primere, v deželnem svetu in v politiki jih je bilo gotovo kar precej, da ne govorimo o drugih področjih. Mimo polemike o narodni (ne)pripadnosti Danila Slokarja, gre za vprašanje, ki presega ozke meje vsakdanje politike in zadeva eno bistvenih, če že ne bistveno vprašanje naše narodne skupnosti. Kdo je» polnopravni« Slovenec, kdo je Slovenec, a se nima za Slovenca in celo to noče biti, ter kdo, ki ni Slovenec, a govori slovensko in se ima za pripadnika manjšinske skupnosti. To so zelo pomembna vprašanja, ki nimajo jasnih odgovorov, a je vedno koristno, da o njih razmišljamo, brez predsodkov in z odprto glavo.
Dobro vem, da so tla zelo spolzka in led, na katerem hodimo, je zelo tanek. Slokar ni prvi in tudi ne zadnji primer, takšna je pač usoda jezikovno mešanih okolij, kot je naše, kjer je vse manj »čistokrvnih« ljudi in vse več raznoraznih kontaminacij. Slokar zelo ostro odklanja nove oblike kontaminacij, ki jih predstavljajo migranti, sam pa je izraz (žena Italijanka, hči v slovenski šoli) tega našega pisanega prostora. Zanimivo ne?