Primorski dnevnik

Albert Voncina, Aleksija Ambrosi, Aljoša Fonda, Aljoša Gašperlin, Aleksander Koren, Danjel Radetič, Igor Devetak, Ivan Žerjal, Jan Grgič, Marjan Kemperle, Marko Marinčič, Peter Verč, Poljanka Dolhar, Sanela Čoralič, Sara Sternad, Sandor Tence, Veronika Sossa, Vesna Pahor

EVROPSKA UNIJA - Kam drsi Evropa? (Marko Marinčič)

marko.marincic@primorski.eu

A

četrtek, 13. septembra 2018 | 16:38

Junckerjev nagovor o stanju unije in glasovanje o madžarskih kršitvah osnovnih pravic in načel EU sta včeraj v Evropskem parlamentu uvedla v dolgo volilno kampanjo do evropskih volitev leta 2019. Res je, da v uniji še vedno odločajo vlade držav članic, kljub temu pa se za parlament obeta srdit boj. Politična ravnovesja se spreminjajo. Do zdaj je EU usmerjala »velika koalicija« med socialdemokrati, liberalci in konservativci ljudske stranke EPP. Prav slednji so imeli tako politično hegemonijo kot tudi - z Junckerjem, Tuskom in Tajanijem - vse tri najvišje položaje v komisiji, svetu in parlamentu EU.
V desetletju gospodarske krize, ki je sledila finančnemu zlomu v ZDA, je ta evropska elita poglobila svojo razdaljo od ljudi, katerim je v obliki drakonskega krčenja javnih izdatkov, in torej pokojninskih, delovnih in drugih socialnih pravic, izstavila račun za hudodelstva nedotakljive kaste bankirjev in finančnih čarodejev, ki so se šli nevarnih igric z derivati in drugimi pogruntavščinami finančnega turbokapitalizma. Ko se je igračka zlomila, so bili zasebni dobički že pospravljeni, izgube pa so naprtili državnim proračunom, iz katerih smo na primer financirali navidezno pomoč Grčiji, v resnici pa reševali investicije nemških in francoskih bank.
Vse večja socialna negotovost in občutek ogroženosti sta evropske državljane oddaljila od teh elit. A ker nam je globlje razloge te ogroženosti težko razbrati, sta se srd in strah usmerila proti šibkejšim, »migrantom, ki nam kradejo delo in varnost«. Ta čustva spretno izkoriščajo nacionalisti v svojem navideznem boju proti elitam. Navideznem, ker nobena od teh desnic - razen s parolami - ne načenja bistvenega vprašanja: izhoda iz nevzdržnega neoliberalnega družbenega reda, o katerem danes še najbolj prepričljivo govori nihče drug kot papež Frančišek. Evropski nacionalisti pa bi nasprotno celo zaostrili družbeno neenakost, kot je šolski primer davčne politike italijanske Lige v prid elitam (flat tax).
Ker pa na levi niti parol ni slišati in ker novi up (ali rešilna bilka) reformistov Emmanuel Macron stopica po poti, ki so jo že prehodili Blair v Veliki Britaniji, Schroeder v Nemčiji in Renzi v Italiji in za sabo pustili le ruševine levice, imajo desničarji prosto pot v pridobivanju konsenza. V delavskih četrtih Milana, Pariza, Frankfurta in pravkar tudi Stockholma, zibelke nekoč zavidanega modela evropske socialdemokracije, se množi konsenz za nacionaliste in populiste. Res je, da močno zaudarjajo po fašizmu, vendar edini nagovarjajo te ljudi in jim znajo vsaj prisluhniti, če že nimajo odgovorov na njihove potrebe.
Kam lahko vse to privede Evropo? Čeprav se je nekdanji Trumpov strateg Steve Bannon že udobno namestil v Bruslju, kjer rovari za oblikovanje koalicije evropskih nacionalistov, ki bi zrušila EU in evro kot največja konkurenta ZDA in dolarja, morda do tega ne bo prišlo. V Bannonov objem je takoj šel naš Salvini, drugi, celo Orban in avstrijski svobodnjaki, pa mu ne zaupajo. Bolj verjetno je, da bodo skušali nacionalisti politično težišče EU prevesiti na desno in iz koalicije z Ljudsko stranko izločiti in v njej nadomestiti socialiste in liberalce. Ker na levi ni videti znakov življenja in se celo Aleksis Cipras nagiba k temu, da bi svojo politično parabolo sklenil v Macronovem objemu, je tak razplet povsem možen.
Kaj pa bi to prineslo nam pravic in socialne varnosti željnim Evropejcem? Nič novega, le še malo slabše nam bo najbrž šlo.

Copyright 2018 © DZP doo - PRAE srl – Vse pravice pridržane