Primorski dnevnik

Albert Voncina, Aleksija Ambrosi, Aljoša Fonda, Aljoša Gašperlin, Aleksander Koren, Danjel Radetič, Igor Devetak, Ivan Žerjal, Jan Grgič, Marjan Kemperle, Marko Marinčič, Peter Verč, Poljanka Dolhar, Sanela Čoralič, Sara Sternad, Sandor Tence, Veronika Sossa, Vesna Pahor

SALVINIJEV ODLOK - Rasni zakon 80 let potem (Marko Marinčič)

marko.marincic@primorski.eu

A

četrtek, 27. septembra 2018 | 16:24

Morda le ni naključje, da je Matteo Salvini svoj odlok o varnosti pripravljal prav v dneh, ko smo se spominjali 80. obletnice razglasitve Mussolinijevih rasnih zakonov. Gotovo gre za različni problematiki in različni zgodovinski obdobji. Toda Salvinijev odlok preveva ista kultura strahu, predsodkov in mržnje do drugačnih, ki je bila v osnovi rasistične zakonodaje fašističnega režima. Tako kot nekoč se spet uveljavlja načelo »mi« in »oni«, mi italijanski državljani in oni drugi, manjvredni, pa najsi bodo Judje ali begunci in migranti, ki bežijo pred vojno, lakoto in naravnimi katastrofami. Tako kot nekoč Mussoliniju tudi danes Salviniju množice ploskajo in vzklikajo, v prepričanju da bo nam bolje, če bomo drugim odrekali pravico do preživetja.
Da je odlok prepojen s ksenofobnimi predsodki, je razvidno že iz naslova Odlok o varnosti in migracijah. V njem je Salvini pomešal mafijo, terorizem, malo prestopništvo in migracije, ki jim je namenil 17 od 42 členov odloka. Sporočilo je toliko jasno kolikor zavajajoče: migracije niso humanitarno vprašanje ampak problem javne varnosti. Beguncev, ki bežijo pred vojno, ne bodo obravnavali zdravniki in socialni delavci ampak policisti. V svoji protimigrantski ihti pa je minister šel gotovo predaleč. Kljub opozorilom s Kvirinala in nasprotovanju vsaj dela Gibanja 5 zvezd je predstavil odlok, ki vsebuje vsaj štiri verjetno protiustavne elemente.
Prvi je že oblika zakonskega odloka. 77. člen ustave dopušča vladi sprejemanje odlokov le v »izrednih primerih potrebe in nujnosti«. Vprašljivo je, ali je danes, ko je priliv migrantov v zadnjem letu upadel za več kot 80 odstotkov, res tolikšna nujnost, da zakona ne bi sprejemali po redni zakonodajni poti.
Drugi je skoraj popolna odprava instrumenta »humanitarne zaščite« za tiste begunce, ki sicer ne ustrezajo pogojem za azil, a kljub temu potrebujejo zaščito. Teh je doslej bilo več kot azilantov. 10. člen ustave določa, da se pravni položaj tujega državljana ureja »v skladu z mednarodnimi normami in pogodbami« ter nadaljuje: »Tuj državljan, ki ga v njegovi domovini ovirajo pri dejanskem izvajanju tistih demokratičnih svoboščin, ki so zajamčene v italijanski ustavi, ima pod pogoji, določenimi z zakonom, pravico do zatočišča na ozemlju republike«. Humanitarna zaščita je doslej udejanjala prav to ustavno določilo. Toda ustave ni mogoče spreminjati z zakonskim odlokom.
Tretji razlog za protiustavnost je odvzem dovoljenja za bivanje tujcu po prvostopenjski obsodbi. Po ustavi je vsak obtoženec nedolžen do pravnomočne obsodbe, se pravi do izteka vseh možnih pritožb. Izgon še ne pravnomočno obsojenega tujca bi kršil to temeljno načelo pravne države.
Četrto, morda še najbolj sporno, pa je določilo o odvzemu državljanstva, ko obstaja »sum ogrožanja državne varnosti«. Mimo nedorečenosti te formule, ki lahko privede do zlorab, je že sam odvzem v italijanskem pravnem redu nekaj nepojmljivega, saj je državljanstvo uvrščeno med neodtujljive človekove pravice.
Oči javnosti in pravnikov so zdaj uprte na Kvirinal. Predsednik republike ima ne le možnost ampak dolžnost, da zavrne podpis odloka, če ugotovi, da je protiustaven. Po naši skromni oceni ima za to vsaj štiri utemeljene argumente.

Copyright 2018 © DZP doo - PRAE srl – Vse pravice pridržane