DRŽAVNI PRORAČUN - Tvegana stava (Marko Marinčič)

Bodočnost bo pokazala, ali je odločitev vlade, da v brk previdnosti ministra Trie in svarilom bonitetnih agencij ter v izziv trgom, ki so se včeraj odzvali s pričakovanim padcem milanske borze in vrednosti državnic obveznic, dvigne državni primanjkljaj na 2,4 odstotka, bolj pogumna ali neodgovorna izbira. Gotovo gre za velik zasuk v primerjavi z varčevalnimi politikami, ki jih je odločno izvajala Montijeva vlada in nato, z manjšim zagonom, tudi Renzijeva in Gentilonijeva. Srž teh politik je bilo krčenje javnih izdatkov predvsem na račun srednjega in šibkejših slojev. Rezultat ni bil spodbuden, saj je varčevanje prizadelo domačo porabo in ošibilo gospodarsko rast v obdobju sicer solidne svetovne ekspanzije. Zaradi tega ni bistveno izboljšalo razmerja med javnim dolgom in BDP.
Keynesovski ekonomisti že dolgo opozarjajo, da je treba na glavo obrniti neoliberalno dogmo in prav z večjo javno porabo stimulirati gospodarsko rast. Začetna investicija se bo obnesla, ker bo ob večji rasti javni dolg postal sorazmerno manjši.
Vprašanje je, ali ima ta vladna garnitura to ekonomsko vizijo jasno ozaveščeno ali pa le kratkoročno zasleduje konsenz, tokrat s temeljnim univerzalnim dohodkom, kot ga je nekoč Renzi s svojimi 80 evri. Za nekatere ekonomiste, ki jih je Gibanje 5 zvezd pred volitvami kandidiralo v vladno ekipo in so nato, zaradi dogovora z Ligo, pristali na podtajniških vladnih stolčkih, bi si upali trditi, da vizijo imajo. Podvomili pa bi, da jo ima tudi Luigi Di Maio in še manj vlada v celoti. Gospodarska vizija Lige je z odpustom za davčne utaje (menda do pol milijona evrov) in z enotno davčno stopnjo (flat tax) usmerjena prav v obratno smer, z dodatnimi privilegiji kasti, ki je bogatela tudi v letih krize in zategovanja pasu velike večine drugih državljanov.
Socialni ukrepi so prepotrebni, da se ublažijo posledice splošnega obubožanja zaradi varčevalnih politik in da se stimulira domača poraba. Ob tem pa bo še pomembnejše to, koliko bodo učinkovite spodbude gospodarski rasti. Kaj od tega bo vseboval sveženj vladnih ukrepov, bomo še videli, saj imamo za zdaj le napovedi o smernicah. Nekateri poudarki na temo investicij, s preverjanjem vprašljivih velikih javnih del in usmerjanjem sredstev na prepotrebne vzdrževalne in druge koristnejše posege kot tudi napoved velikega energetskega plana, ki bi do leta 2050 zagotovil popolno oskrbo iz obnovljivih virov, zvenijo spodbudno. Videti pa bo še treba, ali bo vlada te cilje sposobna tudi dosledno uresničevati.
Dodaten razlog za zaskrbljenost je dvoličnost nenaravnega rumeno-zelenega vladnega zavezništva. Ni dvoma, da za političnimi izbirami v odloku DEF stoji predvsem Gibanje 5 zvezd. Zato ne preseneča, da je bil Matteo Salvini precej bolj zadržan, kot je običajno, pa čeprav je v finančnem svežnju precej iztržil za svoji podjetniško in utajevalsko volilno bazo. Prizorišče je raje prepustil Di Maiu, naj se on opeče, če se stvar ne bo obnesla. Sam pa raje tistih 2,4 odstotka vihti kot kij za v tem trenutku vse prej kot potrebno udrihanje po »bruseljskih birokratih«.
Kot da bi on imel svoj, drugačen načrt od tega, ki ga je pravkar sprejela vlada in ki naj se, v njegovi strategiji, kar izjalovi, da bo potem sam prevzel krmilo vlade. Zaskrbljujoč načrt, saj se igra z ognjem. Nevarnost je, da bo nazadnje res zavladal ... na pogorišču države.