PRORAČUN - Hoja po ledu (Aleksander Koren)

Čeprav se morda čudno sliši, za ekonomijo velja, da ni natančna veda. Analize in napovedi pogojujejo številne spremenljivke. Med temi sta tudi razpoloženje in zaupanje (investitorjev, varčevalcev, itd.), tega pa se ne da ne predvideti ne izmeriti. Finančni zakon, ki ga je po več tednih mučnih pogajanj, vehementnih napovedi in zanikanj prek tvita in facebooka, ugibanj in še marsikaj drugega zraven, končno v bolj jasnih obrisih (ki pa še niso dokončni ...) objavila vlada in poslala v presojo Bruslja, na borzi ni včeraj povzročila ne potresa ne izboljšanja ocene tveganja državnih obveznic. To najbrž pomeni, da ukrepi niso ne tako revolucionarni kot jih predstavlja vlada, ne tako uničujoči za državo kot pravi opozicija.
Za javnost politično najbolj odmevni določili proračuna za leto 2019 sta uvedba minimalnega dohodka za brezposelne, iskalce zaposlitve in upokojence ter znižanje starostne meje za upokojitve. Čeprav se davčni pritisk prihodnje leto ne bo znižal in enotne davčne stopnje (še) ni na vidiku, Liga in Gibanje 5 zvezd pravita, da s proračunom izpolnjujeta predvolilne obljube, zmanjšujeta neenakost, povečujeta zaposlovanje mladih in stimulirata rast (s čimer naj bi izničili posledice dodatnega zadolževanja), opozicija pa, da vlada zgolj kupuje glasove pred spomladanskimi volitvami za evropski parlament, saj da ukrepi neodgovorno ogrožajo državno blagajno, s tem pa finančno stabilnost države in so za državljane dolgoročno škodljivi. Odhodki, opozarja opozicija (in tudi mnogi ekonomisti), so sistemski, prihodki, denimo iz davčnih odpustkov, pa enkratni.
Notranji minister Salvini je pred dnevi samozavestno povedal, da bomo črto potegnili čez eno leto. Lahko samo upamo, da ne bo prepozno. Najmanj kar lahko rečemo je namreč to, da gre za hojo po tankem ledu.