ITALIJA VS. EU: Kdo bo ostal z vžigalico?

Med Rimom in Brusljem se je včeraj odigralo novo, pričakovano dejanje proračunske psihodrame. Evropska komisija je sprožila postopek proti Italiji zaradi prekomernega javnega dolga. Spopad se zaostruje in lahko privede do težkih kazni. res je, da bo postopek še dolg in da je manevrskega prostora za kompromis veliko. Vprašanje pa je, če si obe strani želita dogovor.Na spor lahko gledamo iz dveh vidikov, ekonomskega in političnega. Iz prvega ima Italija nekaj utemeljenih argumentov. Ekonomija ni znanstvena veda, je stvar političnih izbir. In te so doslej poglabljale razkorak med nemško lokomotivo ter bližnjimi sateliti in državami, ki jih evropske monetarne politike dušijo. Italija je doslej najbolj vestno opravljala varčevalne »domače naloge«, v 19 od zadnjih 20 let je imela primarni presežek, javni dolg - ki je pošastno zrasel zaradi političnih izbir v prehodu iz 80. na 90. leta - pa je kljub temu rasel.Rim ima prav, ko trdi, da je treba šibko gospodarsko rast spodbujati z ekspanzivnimi ukrepi, ne pa jo še naprej dušiti z varčevanjem. Druga stvar je, ali so izbrani ukrepi ustrezni ali ne. Nekateri ekonomisti trdijo, da bi morali več investirati v davčne olajšave in neposredno pomoč podjetjem. Drugi ugovarjajo, da tudi ukrepi v podporo najrevnejšim slojem, kot sta temeljni državljanski dohodek in reforma sistema upokojevanja, težijo k istemu cilju, saj dajejo denar kupcem, da bi v večji meri kupovali blago in storitve.Eni in drugi so kritični do varčevalnega dogmatizma EU in se zgledujejo po ukrepih v ZDA po zlomu banke Lehman Brothers pred desetimi leti. Ko bi Barack Obama takrat izvajal evropske »predpise«, bi ameriške investicijske banke in zavarovalnice potonile ena za drugo, gospodarstvo prve svetovne velesile pa bi šlo k vragu. Obama je ubral drugo pot in krepko zajel iz zveznega proračuna, da je spodbudil desetletno gospodarsko rast, kakršne ne pomnijo. Res pa je, da je razlika med ZDA in EU: Federal Reserve lahko neomejeno tiska dolarje, česar Evropska centralna banka po »evropskih pravilih« ne sme.To je torej gospodarski vidik zadeve. V ozadju pa je hujši in nevarnejši politični spopad med vodilno elito EU in rastočo populistično godljo. Neoliberalne politike konservativnega bloka okrog Evropske ljudske stranke so povzročile odpor množic. Ker pa na levi ni nikogar, ki bi znal ali sploh želel uveljaviti alternativno keynesovsko vizijo, je prapor nosilca alternative prevzela skrajna desnica. Vendar ne za to, da bi stvari prevesila v smer večje socialne pravičnosti, ampak s ciljem političnega zasuka še bolj v desno.Natanko to dela njen italijanski vodja Matteo Salvini. Proračunski spopad z Brusljem namenoma zaostruje do skrajnosti, kot da mu cilj ne bi bile drugačne gospodarske izbire ampak politični naskok na evropsko trdnjavo. Obnaša se po logiki »čim slabše, tem bolje«. Sankcije Bruslja celo izziva v prepričanju, da bo tako na pomlad na evropskih volitvah povečal svoj konsenz in težo populistične desnice v evropskem parlamentu.Pri tem napenjanju mišic pa najbrž Salvini dela usodno napako. Nenehno rohni proti bruseljskim birokratom, pri tem pa je spregledal, da spopad ni med Rimom in Brusljem ampak med Italijo in drugimi državami članicami in da so do Italije najbolj ostre prav tiste, kjer so na oblasti njemu sorodni populisti, začenši z Avstrijo in Madžarsko. Četudi bi se mu volilni račun izšel, ni rečeno, da ne bo nazadnje prav on ostal s prižgano vžigalico v roki. Opekel pa bo vse nas italijanske državljane.