Primorski dnevnik

Albert Voncina, Aleksija Ambrosi, Aljoša Fonda, Aljoša Gašperlin, Aleksander Koren, Danjel Radetič, Igor Devetak, Ivan Žerjal, Jan Grgič, Marjan Kemperle, Marko Marinčič, Peter Verč, Poljanka Dolhar, Sanela Čoralič, Sara Sternad, Sandor Tence, Veronika Sossa, Vesna Pahor

8. FEBRUAR- Pero, Vlado (Peter Verč)

peter.verc@primorski.eu

A

ponedeljek, 12. februarja 2018 | 15:23

Pisatelji? Da. Pesniki? Seveda. Režiserji? Logično. Likovni umetniki? Itak. Grafični oblikovalci? Zakaj pa ne. Ustvarjalci stripov? Lahko. Scenaristi? Kajpak. Arhitekti? Normalno. In zraven še skladatelji, koreografi, prevajalci, fotografi, dramski igralci, plesalci, dirigenti, kiparji ... Vsi ti lahko dobijo Prešernovo nagrado ali nagrade Prešernovega sklada.
Potemtakem tudi kantavtorji? Hm, ti pa ne, čeprav je predsednik upravnega odbora Prešernovega sklada Vinko Möderndorfer sredi januarja v ljubljanski Operi ob razkritju imen letošnjih izbrancev napovedal: »Vrata umetnosti smo odprli na stežaj.«
A ta vrata so nekaterim očitno zaprta. Če pogledamo seznam dobitnikov od leta 1947 do danes, so najvišje kulturne nagrade natresli na domala vsa polja človeškega ustvarjanja, izpustili so edinole popularno glasbo.
Bogve zakaj. Že res, da so pred šestimi leti priznanje Prešernovega sklada podelili Iztoku Mlakarju, a v utemeljitvi so zapisali, da jo prejme za »igralske kreacije in interpretacije lastnih avtorskih projektov«. Kot če bi bilo greh omeniti, da piše tudi pesmi in izdaja plošče.
In vendar je tudi švedska akademija presodila, da je kantavtorstvo vredno najvišjih priznanj, ko je leta 2016 Nobelovo nagrado za književnost podelila Bobu Dylanu. A na Slovenskem očitno še velja predsodek, da so gospodje s kitaro v rokah in vriskajočim občinstvom pod sabo neke vrste raja, kvaziumetniki, nižji razred. Toda njihove pesmi so prav tako krepko sporočilne in povedne kot so verzi v nagrajenih pesniških zbirkah.
Škoda, da se s tem ne strinjajo podeljevalci nagrad. Kajti popularna glasba bi morala imeti domovinsko pravico tudi na februarski slovesnosti v Cankarjevem domu. To bi bilo tudi priznanje vlogi, ki jo je imela in ki jo ima glasba pri krepitvi slovenske samozavesti. Ugledni sociologi so zapisali, da 57. številke Nove revije ne bi bilo, ko ne bi konec sedemdesetih nastopili Pankrti, ki so rušili dotedanje zablode oblastnikov.
Naj torej Prešernovo nagrado prihodnje leto dobi Peter Lovšin? Nič proti. Tako kot ne bi bilo napak, če bi jo izročili Vladu Kreslinu, Zoranu Predinu, Adiju Smolarju, Tomažu Domicelju, Magnificu ali, recimo, skupinam Mi2, Dan D, Siddharta, Big Foot Mama ... Kandidatov ne manjka. To so pač lahko vsi, ki mladim in starim z estetsko dovršenimi pesmimi vlivajo ljubezen do pete besede in ki dokazujejo – tako kot je v 19. stoletju naredil France Prešeren s poezijo – da slovenščina ni nič manj lepa in prožna od drugih, tako imenovanih svetovnih jezikov.

Copyright 2018 © DZP doo - PRAE srl – Vse pravice pridržane