Primorski dnevnik

Albert Voncina, Aleksija Ambrosi, Aljoša Fonda, Aljoša Gašperlin, Aleksander Koren, Danjel Radetič, Igor Devetak, Ivan Žerjal, Jan Grgič, Marjan Kemperle, Marko Marinčič, Peter Verč, Poljanka Dolhar, Sanela Čoralič, Sara Sternad, Sandor Tence, Veronika Sossa, Vesna Pahor

BEGUNCI - Nas je strah 0,52% ljudi? (Poljanka Dolhar)

poljanka.dolhar@primorski.eu

A

petek, 29. junija 2018 | 17:31

Vprašanje se postavlja samo po sebi: so begunci, migranti, prosilci za azil, nesrečneži, ki tvegajo življenje sredi sredozemskih valov, edini pravi problem naše družbe? Če naj sodimo po besedah politikov, je treba v Trstu, Furlaniji Julijski krajini, Italiji in Evropi rešiti samo »problem beguncev« – potem bomo vsi živeli lepše, bolje ... in seveda varneje.
V vsakem izmed nas se skrivajo strahovi. Eni se bojimo psov, drugi kač, tretji višine, četrti nastopanja v javnosti, peti zaprtih prostorov. Posebno nas straši neznano. Kdo pa pozna begunce, ki trkajo na naša vrata? Tako rekoč nihče. Migracijski valovi zadnjih let so nas presenetili. Na nove prišleke nismo bili pripravljeni – ne kot posamezniki ne kot družba. Levica je verbalno zagovarjala njihovo apriorno sprejemanje. Desnica jih je apriorno zavračala. V večini primerov se jim ne eni ne drugi ne poskušajo približati, ampak raje trobijo v svoj rog. Z begunci se k sreči ukvarjajo humanitarne organizacije, Karitas, Rdeči križ in ustanove, kot je konzorcij ICS. V marsikaterem primeru je migracijski val presenetil tudi njih, saj niso imeli (in še vedno nimajo) zadostnega števila strokovno usposobljenih operaterjev. Večkrat imaš občutek, da je sistemska integracija prepuščena dobri volji, iznajdljivosti in sposobnosti posameznih okolij. V Trstu se je uveljavil tako imenovani razpršeni sistem sprejemanja: prosilce za azil so nastanili v manjših stanovanjskih skupnostih, nekaterih domovih in hotelih. Pri ICS ponavljajo, da tako lažje spodbudiš integracijo, kajti veliki sprejemni centri vzbujajo odpor lokalnega prebivalstva, med begunci pa občutek vklenjenosti in razčlovečenosti ter posledično manjšo dovzetnost za sodelovanje.
In kaj predlaga tržaški župan Roberto Dipiazza? Naj pribežnike zaprejo v zapuščeno kasarno pri Banih. Daleč od mestnega središča – se ve, temnopolti mladi moški v orientalskih oblačilih ne sodijo na Veliki trg. Njihovo prisotnost je bolje omejiti v majhno kraško vasico. Da bi velike skupine povečini mladih moških v krajevnem prebivalstvu vzbudile dodaten strah, najbrž ni treba izpostavljati.
Zakaj se župan Dipiazza tako kot večina desnosredinskih politikov ukvarja skoraj izključno s »hordami tujcev«? Pravih razlogov ne poznamo (slabo misleči trdijo, da skuša tako prikriti neučinkovitost na drugih področjih ...), dejstvo pa je, da bi od politike in tudi nekaterih medijev pričakovali bolj odgovorno obnašanje. Da ne bi podžigali strahov in v ljudeh vzbujali negotovost, temveč jim raje povedali resnico: da živi danes na območju nekdanje Pokrajine Trst okrog 1200 prosilcev za azil oziroma ljudi, ki imajo pravico do mednarodne zaščite. Kar je, reci in piši, 0,52% celotnega prebivalstva. Da so med njimi poštenjaki, nepridipravi in tudi kak potencialen kriminalec – tako kot v vsaki skupnosti, tudi v naši. Da je treba »gnila jabolka« kaznovati, ostale pa postopoma vključiti v življenje skupnosti – preko obveznih tečajev italijanskega jezika in kulture, družbi koristnih del in ustvarjanja priložnosti za dialog med »nami« in »njimi«.
In ne nazadnje: da je Trst kulturno tako raznoliko mesto, ker je skozi stoletja sprejemalo ljudi od vsepovsod ...

Copyright 2018 © DZP doo - PRAE srl – Vse pravice pridržane