»Najtežje je sebi priznati, da si džanki«

»Prihajam iz urejene družine. Starši so mi materialno lahko veliko nudili, a nisem bil razvajen, imel sem tudi omejitve. Pa sem začel z drogami, predvsem zato, ker sem se družil z napačnimi ljudmi. Dokler sam nisem dosegel dna, dokler meni v glavi ni preklopilo, je bilo vse prizadevanje staršev, da bi me usmerili v pravo smer, zaman,« pove temnolasi fant. »Bil sem vrhunski športnik. Ko so se moji vrstniki zabavali, sem jaz moral trenirati. Potem sem šport opustil in hotel vse nadoknaditi,« se svoje poti do zasvojenosti spominja drugi. »Pred prihodom v komuno nismo upoštevali pravil, počeli smo, kar se je komu zahotelo,« prizna tretji. »S partnerico imava otroka. Razšla sva se zaradi moje zasvojenosti,« razkrije naslednji. V terapevtski komuni Skupnost Srečanje, ki deluje na Kostanjevici nad Novo Gorico je trenutno devet fantov, najmlajši šteje 22, najstarejši 37 let.
Obiskovalce »od zunaj« kot rečejo fantje, ki v komuni zaprtega tipa preživijo med 30 in 36 mesecev, najprej prevzame popolna urejenost okolice in pa informacija, da si skorajda vso hrano pridelajo sami. Imajo vrt in živali: koze, krave, pujse, kokoši; sami izdelujejo sir, jogurt, pečejo kruh. Vendar jim fizično delo ni težko, pravijo, čeprav večina izmed njih ob prihodu ni imela nobenih delovnih navad. »Najhuje se je soočiti s samim seboj, si priznati, da imaš problem,« pove Miša, ki si je po dobrih tridesetih mesecih v komuni prislužil naziv »prvi odgovorni«. »Delo res ni najtežje, težje je podrejanje, priznavanje avtoritete drugemu, prilagajanje, medsebojni odnosi,« se nekoliko oklevajoče odpre naslednji.
Dan v komuni, ki deluje pod okriljem zavoda Karitas Pelikan, sodi pa med eno od šestih don Pierinovih komun v Sloveniji, je razdeljen na tri dele: prva tretjina je namenjena spanju, naslednja delu na vrtu, v delavnici ali pri živalih, zadnja pa obrokom, sestankom, vključuje tudi uro počitka. »Pomembno je, da dobimo delovne navade. Da razumemo, da se z lastnim delom nekaj doseže, da ni le: Oče, mama, daj! Ali pa da se kaj ukrade,« mi med ogledom skupnosti razlaga prvi odgovorni. Najpomembneje pa je, da si fantje v komuni izoblikujejo pozitivno samopodobo. »Problem v fantih, ki pridejo sem, je ravno v tem: o sebi mislijo ali da so popolnoma nesposobni ali pa da so nad vsem svetom. Sredine ni. To pa tu v komuni iščemo. Sredino. Ravnovesje,« mi razloži sogovornik.
Po letu dni izoliranega bivanja v komuni pride prva preizkušnja: 6-dnevni odhod domov. »Zunaj se hitro pokaže, kaj si že naredil in kaj še moraš, kje imaš še težave. Po dveh letih greš za dvanajst dni ven. Takrat moraš že biti v določene stvari prepričan, sicer si vrgel čas proč. Po treh letih, ko komuno zapustiš, pa lahko greš takoj ven ali pa še v reintegracijski program v Ljubljano, a največ za pol leta. Nato se je treba postaviti na svoje noge.« Obiski so dovoljeni vsakih štirinajst dni. Pridejo lahko straši, bratje, bratranci. Moje začudenje izzove podatek, da sestre, sestričine ali prijateljice fantov v komuni ne smejo obiskati. Miša takoj pojasni: »Če pride ena punca v center, je takoj videti: tisti, ki ni trdno na svojih nogah, je še en teden potem katastrofa z njim. Tu smo z namenom, da se popravimo. Če pa te vsaka ženska, ki pride v center, “zbriše” za en teden … ne vodi nikamor. Izjema so dnevi odprtih vrat, ki jih imamo parkrat letno. Takrat lahko sem pridejo vsi.«
Pred prihodom v komuno je treba v pripravljalni center na t.i. detox ali razstrupljanje od droge oziroma alkohola. Sprejmejo vsakega, ki je voljan vstopiti v komuno in ki se strinja z določnimi pravili: ta, poleg že zgoraj omenjenih, vključujejo še omejitev cigaret, priboljškov, glasbe, gledanja televizije, pranje perila na roke … »Da prideš do te točke, moraš biti pa na dnu. Da navzdol ne gre več, temveč da se lahko samo še obrneš in greš navzgor,« je prepričan Miša.
»Odidejo lahko kadar želijo, tega nihče ne brani. A nazaj ne gre tako zlahka. Komuna ni samopostrežna trgovina, da bi lahko iz nje jemal kolikor hočeš in kadar hočeš. Treba je sprejeti določena pravila in jim slediti,« dodaja Alojzij Štefan, strokovni delavec Zavoda Pelikan Karitas.
»Mi komuni pravimo šola življenja. Zunaj sem imel težave z družbo, čim sem moral vlagati energijo v nek odnos, je bilo to zame preveč. Bil sem popoln egoist. Tu pa to ne gre. Če hočeš z nekom imeti dober odnos, je treba v to vlagati. Učimo se odgovornosti in sposobnosti vodenja,« pravi Miša, ki v komuni preživlja zadnje mesece. »Hitro je šlo. Ni mi žal niti za en trenutek, ki sem ga tu preživel. Splačalo se je. V droge sem zabredel, ker sem imel težave s samopodobo. Prepričan sem bil, da mi nič ne gre. A to je bilo zato, ker nisem nič vložil. Če ima človek svoj cilj in mu sledi, bo šlo. Eni posežejo po drogah, da se podrejajo družbi, ker se jim zdi, da bodo izpadli boljši frajerji. Mislijo, da jih droga ne more ugnati, da jo obvladujejo, a v resnici ona njih.« Za vstop v komuno se je odločil, ker je zaradi zasvojenosti z drogo ostal sam. »Starši niso več niti težili, sosedje so se obračali od mene stran, nobenega prijatelja več nisem imel,« se spominja. Miša pravi, da ga družina na njegovi novi poti podpira, a da je pri 28. letih čas, da se odmakne od staršev in da se postavi na svoje noge. Cilje za bodočnost ima sedaj jasne: dokončati želi študij, ki ga je bil opustil in si poiskati službo. Po odhodu iz komune se namerava vrniti v domačo okolico. »Nekateri pravijo, da je bolje, če greš po komuni kam drugam. Toda imam svoj cilj, nihče ne more več vplivati name, niti nekdanja klapa ne. Na take klape bi konec koncev lahko naletel kjerkoli drugje!«