»Naenkrat je samoumevno, da sovražiš«

V Goriškem muzeju so občinstvo v torek zvečer že drugič v zadnjem času nagovorili k razmisleku o begunstvu, temi, ki tvori del slovenske kolektivne preteklosti in s tem tudi zavesti, ter del kolektivne evropske sedanjosti. Junija postavljeno razstavo avtorja Marka Klavore v gradu Kromberk Begunci so na zadnjem torkovem muzejskem večeru dopolnili s pogovornim večerom z Delovim raziskovalnim novinarjem Boštjanom Videmškom, avtorjem trilogije Vojna Terorja (2011), Upor (2013) in Na begu. Moderni eksodus (2005-2016): Z begunci in migranti na poti proti obljubljenim deželam. Pogovor naj bi se tematsko nanašal na njegovo zadnje delo, bolj kot o knjigi pa sta s Klavoro govorila odnosu Evrope in Slovenije do te problematike, o vsiljenih izrednih razmerah, koncentracijskih taboriščih 21. stoletja, o strahu in fikcijah in o tem, da je »naenkrat samoumevno, da sovražiš.«
Pogovor sta Videmšek in Klavora začela z razčlenjevanjem avtorjevega doprinosa k razumevanju begunske in migrantske problematike, ki jo je v zadnji knjigi osvetlil skozi zgodbe posameznikov, ki jih je spremljal na poti iz Sirije v obljubljeno deželo Nemčijo. »Ljudem, ki so jih razkosali na čisti nič, na številke, sem skušal dati imena in priimke,« je pojasnil Videmšek.
Kako se je s tem spopadla Evropa in Slovenija? Tu so se, tako Videmšek, dogajale vsiljene izredne razmere. »Praktično nihče, razen ljudi, ki so neposredno delali z begunci, teh ljudi ni srečal, videl. Zanj so bili popolna fantazma, fikcija. V fikcijo pa lahko ustaviš karkoli. Fikcija je v bistvu prostor za kanalizacijo sovraštva in vseh ostalih čustev. Slovenija, ki je jezna, nezadovoljna, frustrirana, ki išče nekaj boljšega, ki ima prevelika pričakovanja, ki so posledica prevelikega ega premajhne države, je vse te frustracije usmerila v begunce,« je poudaril Videmšek in pri tem izpostavil, da je Slovenija do konca junija odobrila natanko 34 azilnih prošenj. »34! To pomeni manjši avtobus, en srednješolski razred. To je zgodba slovenske etike.« In s tem v zvezi še: »Pod našo preprogo politične korektnosti so se skrivale globoke notranjepolitične frustracije, zadrti rasizem monoetične družbe, ki je svoja etnična čiščenja opravila že v preteklosti, tako po drugi svetovni vojni kot kasneje z izbrisanimi. Družba, ki je praktično enobarvna, enoumna in enosmerna in si kot taka lahko privošči notranjo delitev na pole – dolgo časa ni imela skupnega sovražnika, sedaj ga je pa dobila, kljub temu, da je ta tako rekoč neobstoječ in se je prevesil v fantazmo,« je dodal Videmšek in v nadaljevanju spomnil, kako je bilo leta 1994 na vrhuncu vojne v Bosni in Hercegovini v Sloveniji, ki se je tedaj nahajala v veliko težjih ekonomsko-socialnih razmerah, približno 70.000 beguncev »kar pa smo gladko izbrisali iz spomina«.