Grad Rihemberk netopirska porodnišnica

Grad Rihemberk, ki ga je lastnica, Mestna občina Nova Gorica, pred kratkim po več kot desetletju odprla za javnost, na zunaj deluje precej zapuščen. A videz vara. V njem je zlasti od pomladi do jeseni zelo živahno, saj tam prebiva devet vrst netopirjev, kar pomeni med 300 in 400 osebkov. Da ostalih »klasičnih« grajskih gostov, kot so golobi, številne žuželke, dvoživke in plazilci niti ne omenjamo. Dve vrsti netopirjev, to sta veliki podkovnjak in vejicati netopir, imata v gradu veliki porodniški koloniji. »Grad je za netopirje pomemben predvsem kot kotišče v pomladnem in poletnem času ter najverjetneje kot jesensko srečevališče in prostor za parjenje,« pritrjuje Klavdij Bajc, naravovarstveni svetovalec na novogoriški območni enoti Zavoda za varstvo narave.
Kosmate prebivalce gradu smo včeraj dopoldan obiskali med počitkom. Netopirji so pač nočne živali in dan zato izkoristijo za spanec. Fotografiranja gručice, ki se je z drobnimi krempeljci spretno vpela pod strop enega od kletnih delov gradu, se lotim s precejšnjim cmokom v grlu. »Kaj pa če jih bliskavica prestraši in se mi med brezglavim letanjem naokrog zapletejo v lase?« se spomnim na zgodbice iz otroštva, s katerimi so nas radi strašili starejši vrstniki. »Netopirji se v zraku orientirajo s pomočjo eholokacije. To pomeni, da oddajajo zvočne signale nad 20 kiloherci, zvok se odbije od plena ali ovire, kar zaznajo in se s pomočjo tega orientirajo v prostoru,« hitro razloži Bajc in ovrže eno od vraž, ki jih netopirjem pripisujejo ljudje. »Velik strah vlada pri ljudeh tudi glede stekline pri netopirjih. V Sloveniji so med neko raziskavo vzorčili tisoč netopirjev in niti eden ni bil okužen s steklino,« opravi sogovornik z naslednjim strahom v zvezi z netopirji.
Pa tudi pol miške in pol ptice niso. So sesalci, vendar samičke netopirjev skotijo po enega samega mladiča na leto, medtem ko jih imajo miši veliko več. Netopirji so samostojna skupina, miši pa spadajo med glodavce in imajo kratko življenjsko dobo. Netopirji pa, po drugi strani, živijo med 20 in 30 let, pa tudi drugače se prehranjujejo, največ z žuželkami, pogosto z dvokrilci, med katerimi so tudi komarji, in so s tega vidika zelo koristni. Na uro jih lahko pospravijo tudi do tisoč, razlaga Bajc. »S stropa pa visijo s pomočjo ostrih krempeljcev in posebne prilagoditve: ob golenci imajo tetivo, ki preprečuje, da bi se skrčeni krempeljci razklenili. Visenje torej zanje ni muka,« razkriva sogovornik in ko mi pojasni, da sem na fotografiji ujela samičko in nanjo tesno prižetega mladička, se mi mali leteči kosmatinci kar prikupijo. »Netopirji pravzaprav prhutajo, ne letijo, saj imajo prhuti,« me hitro popravi izkušeni biolog in postreže z naslednjo zanimivostjo: pri velikih podkovnjakih so že opazili skupine mladičev, ob katerih je prisotnih nekaj samic - kot kaže ostale samice svoje mladiče prepustijo v oskrbo »varuškam« in gredo na lov. »Veliki podkovnjaki lovijo na preži: visijo na veji in čakajo, da pride plen mimo, vejicati netopirji pa se v glavnem prehranjujejo s pajki. To je bilo ugotovljeno na podlagi analize njihovih iztrebkov,« ve povedati sogovornik. Ko smo že pri iztrebkih - netopirjevim kakcem se strokovno reče gvano in so zelo cenjeno gnojilo, saj v njem ni sledi škodljivih kemičnih ali bioloških snovi, vsebujejo pa veliko dušika in fosforja.
Netopirji jeseni grad Rihemberk zapustijo. Kam gredo, ni povsem znano. Zime po vsej verjetnosti preživljajo v jamah s konstantno temperaturo in vlago, kar je za stanje hibernacije zelo pomembno. Srce netopirja lahko utripa tudi z do 900 udarci na minuto, med hibernacijo pa se število zniža le na nekaj udarcev v minuti. Po jesenskem parjenju in prezimovanju se aprila netopirji znova vračajo na grad Rihemberk, kjer samice v pomladnem in poletnem času kotijo mladiče. »Tu se poleg velikega, malega in južnega podkovnjaka nahajajo še navadni oz. ostrouhi netopir, vejicati netopir, resasti, obvodni oz. dolgonogi netopir, pa uhati, širokouhi, Savijev netopir in mračnik. Glede na to, da je bil grad dolgo zapuščen, so te vrste tu našle ugoden življenjski prostor,« pojasnjuje Bajc.