Ta teden pred 10 leti (10)

V slogu ameriškega #throwbackthursday oziroma četrtkovega »obujanja spominov iz preteklosti« v novem letu na spletni strani vsak četrtek objavljamo kako vsebino, ki smo jo v istem tednu leta 2008 - pred točno desetimi leti - objavili v tiskani izdaji Primorskega dnevnika.
Danes nadaljujemo obujanje spominov s prispevkom o pripravah na stoto obletnico padca meteorita v Avčah. Članek je bil objavljen v sredo, 5. marca 2008.

Pok in brenčanje v zraku je 31. marca leta 1908 okoli 9. zjutraj prestrašilo prebivalce Avč in okolice. Ravno tedaj je v svoji senožeti, pol ure oddaljeni iz vasi, delal 48-letni Ivan Kolenc, po domače Mihonov in njegov šestletni sin. Po nekajminutnem žvižganju in brenčanju v zraku je le deset metrov od njiju nekaj ranilo sadno drevo in se zarilo petnajst centimetrov globoko v zemljo. Ko je Kolenc videl, da se iz mesta padca še grozeče kadi in dviguje prah, jo je s sinom vred ucvrl proti vasi. Samo predstavljamo si lahko, kaj si je ubogi človek pred stotimi leti mislil, da zlovešče puha iz zemlje, sam zlodej nemara. Radovednost pa mu menda ni dala miru, saj se je popoldan opogumil in se v spremstvu sovaščana Matije Šuligoja vrnil na kraj dogodka.
O tem je 3. aprila istega leta pisal celo časnik Slovenec. Pod naslovom Strah v zraku in topova kroglja so opisali nenavadno žvižganje v zraku, ki se je slišalo daleč naokoli. »Popoldne pa je neki tukajšnji posestnik…/… prinesel v vas novico, da je padlo kos topove kroglje, ki je ranila tam stoječo sadno drevo…/… Mož od strahu ni hotel kroglje izruti. Šele ko je prišel še nekdo drugi, sta jo izdrla iz zemlje, Kroglja tehta 1 kg. in 18 dkg., dolgost približno 15 cm., debelost pa 5 cm. Druge nesreče ni bilo.
Od kod je priletela kroglja: Od vaj italijanskega topništva ob meji?« Takole so se spraševali tedanji novinarji, kasneje pa se je izkazalo, da je bila »kroglja« nič manj kot pravi meteorit, edini doslej najdeni meteorit, ki je kdaj padel na ozemlje Slovenije. Kovinski predmet, ki še najbolj spominja na ledvičasto obliko, so potem v prepričanju, da gre za del topovskega izstrelka, odnesli na orožniško postajo v Ročinj. Od tam je bil poslan v Trst, nato pa so ga odnesli na Dunaj v naravoslovni muzej, kjer je na mineraloško-petrografskem oddelku razstavljen še danes. Kasnejše analize so pokazale, da je avški meteorit po zgradbi heksaedrit, železni meteorit s kockasto kristalno zgradbo. Sestavljen je iz 5,5 odstotkov niklja, ostalo pa je železo in nekaj malega drugih snovi.

V živo jih je prepričal
Stota obletnica nenavadnega dogodka bi morda neopazno minila, če ne bi v enem od slovenskih časopisov leta 2001 izšel članek o avškem meteoritu. Ta je vaščanom ponovno priklical v spomin nenavadno zgodbo, ki so jo pripovedovali njihovi dedje. Šele lansko leto pa so o letošnji stoti obletnici začeli resneje premišljevati. Tedaj je predsednikovanje tamkajšnjega športnega, kulturnega in turističnega društva prevzel Vojko Jakopič, pravnuk možakarja, ki je bil v senožeti pred stotimi leti priča nenavadnemu dogodku. Začetni zadržanosti sokrajanov nad idejo o proslavitvi padca edinega meteorita na slovenska tla je naredil konec izlet na Dunaj. Približno petdeset krajanov si je ogledalo »svoj« meteorit v že omenjenem muzeju in to srečanje v živo je pregnalo vse dvome o pomembnosti dogodka.
V Avčah, vasici z dvestopetdesetimi prebivalci, tako zadnjega pol leta snujejo priprave na veliko praznovanje stote obletnice padca meteorita v njihov kraj. Najprej so s tablami označili pot do najdišča meteorita. Po pol ure zmerne hoje navkreber do nekdanje senožeti, ki jo je sedaj prerasel gozd, nekdanje kamnite zidove, s katerimi so podprli terasast teren, pa mah, obiskovalec prispe do kraja, kamor je padel meteorit. Jablane, v katero je treščil, ni več, na kraju pa so uredili kamnito obeležje in nadenj postavili kamen, ki po obliki zelo spominja na meteorit, le v nekoliko večjem merilu je.

Ob stoletnici številne prireditve
Osrednje praznovanje bo v soboto, 29. marca, v središču vasi. Prisotnost sta že potrdila minister za okolje in prostor Janez Podobnik, ki bo slovesni govornik, in direktor omenjenega oddelka dunajskega naravoslovnega muzeja Franz Brandstätter, medse pa so povabili tudi predsednika vlade Janeza Janšo, vse slovenske poslance v Evropskem parlamentu, predstavnike vseh slovenskih ministrstev, primorske poslance v državnem zboru, severnoprimorske župane in druge visoke goste ter vse krajane, ki so se iz Avč izselili. Organizatorji upajo, da bo njihov dogodek pritegnil čim večje število ljudi, ob tem pa Vojko Jakopič z razočaranim glasom ugotavlja, da se na državni ravni nihče ni odzval, ko so zaprosili za finančno pomoč pri pripravi dogodka. Stroškov pa ne bo malo. Ob obletnici dogodka pripravljajo vrsto prireditev, ki bodo potekale ves teden: med drugim razstavo z vsemi dognanji o meteoritu, izdali bodo posebno znamko s priložnostnim pečatom in razglednico. Pripravili bodo mavčne in porcelanaste odlitke meteorita, priložnostne majčke, posneli so dva filma na to temo: krajšega, 10-minutnega, ki bo prikazoval »popotovanje« meteorita iz Avč na Dunaj in 25-minutno reportažo o stoletnici dogodka.
Natisnili bodo tudi razstavni katalog o avškem meteoritu in pripravili natečaj likovnih del, na katerem sodelujejo kanalski osnovnošolci. Odlitek avškega meteorita bodo kasneje razstavili tudi v Hitovem paviljonu v Novi Gorici v okviru ene od rednih razstav. Poleg tega pa je omenjeno društvo na svetovnem spletu postavilo tudi svojo stran, ki poleg meteorita opisuje tudi ostale krajevne znamenitosti in posebnosti.

Srebrni Venerini laski
Avče namreč obiskovalcu, poleg najdišča meteorita, razkrijejo še druge posebnosti. V vasi se namreč nahaja eno redkih naravnih rastišč sredozemske praproti Venerini laski. Rastišče je zaščiteno, nahaja pa se nad napajalnikom za živino, ki so ga Avstrijci zgradili leta 1903. Voda, ki teče vanj, je med domačini zelo cenjena, saj je zelo kakovostna in čista. Posebnost Venerinih laskov je, da v vodi postanejo listki praproti srebrne barve. Vas je poznana tudi med mlado generacijo, zlasti med navdušenci nad »downhillom« - spustom po strmini z gorskimi kolesi. Vsako leto aprila se tam zbere več kot sto tekmovalcev iz Italije, Slovenije, Hrvaške in Avstrije. Prav na izteku vratolomne proge se nahaja italijanski spomenik padlim iz 1. svetovne vojne, ki je dejansko ostanek italijanskega vojaškega pokopališča. Srednjeveška cerkev sv. Martina v Avčah in romarska cerkev Marije Snežne v Nadavčah pa skrivata zgodbe še iz antičnih časov.
Katja Munih