Ta teden pred 10 leti (20)

V slogu ameriškega #throwbackthursday oziroma četrtkovega »obujanja spominov iz preteklosti« v novem letu na spletni strani vsak četrtek objavljamo kako vsebino, ki smo jo v istem tednu leta 2008 - pred točno desetimi leti - objavili v tiskani izdaji Primorskega dnevnika.
Danes nadaljujemo obujanje spominov s poročilom o odkritju spomenika Primožu Trubarju. Članek je bil objavljen v torek, 13. maja 2008.

Bil je res lep prazničen dan. Na križiščnem oširku pred vhodom v Rubijski grad se je zbrala množica ljudi, sončni žarki so prijetno greli prostor ob Vipavi, navdušenje in ponos sta prevevala množico, rahel veter je ojačeval petje in širil besedo, tisto besedo, slovensko, ki sta jo tako občuteno in dovršeno v njunih govorih poveličala slavnostni govornik Miran Košuta in goriški prefekt Roberto De Lorenzo. Ko bi le mogel, bi v nedeljskem duhu povsod prisotni Primož Trubar, oče slovenske tiskane besede in upravičeni slavljenec, izstopil iz lepega kipa in se jima na stopnišču pridružil.
Postavitev kipa ob 500-letnici rojstva Primoža Trubarja pred gradom v Rubijah, krajem kjer je začetnik slovenske literature pridigal in prenočil novembra leta 1563, ni bil le praznik sovodenjske skupnosti, Rubij ali Venka Černica, domačega podjetnika in sedanjega lastnika Rubijskega gradu, ki je javnosti podaril trajno obeležje na slovensko prisotnost in kulturo, ali širše Goričanov, bil je praznik vseh Slovencev in pravi praznik besede in kulture. Čeprav je Goriška pomenila še manj kot dvotedenski odlomek sila pestrega Trubarjevega življenja, je pridigar Primož močno zasidran v tukajšnji trajni spomin.
Sovodenjski upravitelji so v zadnjih letih rubijsko ulico preimenovali prav po Trubarju, generacije goriških Slovencev so ponosno obiskovale licej z njegovim imenom, od nedelje Trubar pomirljivo gleda mimoidoče v Rubijah, novembra bomo v Gorici postavili spominsko ploščo na stolnem trgu, kjer se je v tisti jeseni pred 445 leti mudil.
Malo po enajsti uri v drugi majski nedelji, na materinski dan, se je začel poklon očetu slovenske pisane besede, verjetno le naključje prazničnega dne, a posrečen dokaz, da jezik ne pozna pregrad, ne meja, ne spola. Zazvenela je najprej pesem moškega pevskega zbora Skala iz Gabrij, nakar je lep, poln, moderno zveneč zvok slovenščine iz Trubarjevih časov z nagovorom in pridigo v posrečenih oblačilih iz tistega obdobja predstavil gledališki igralec Radoš Bolčina. Prireditev je dovršeno vodila in povezovala Vrhovka, gojenka gledališke šole, Karolina Černic.
»Trubar je živel v času velikih trenj in premikov« je dejala Černičeva, in nadaljevala: »Zgodovinska ugotovitev, da je Trubar bil gost tudi v gradu Rubije, nas je tu zbrala, da mu ob obletnici postavimo v spomin trajno obeležje. Pobudnik in naročnik doprsnega kipa Trubarju je lastnik grajskega posestva v Rubijah, domačin Venko Černic, čigar hvalevredna zamisel je naletela na veliko zanimanje in pripravljenost na sodelovanje slovenskih zamejskih kulturnih in političnih krogov«.
Požrtvovalni in izkušeni organizacijski mentor, vodja goriškega poklona Trubarju Igor Komel je k sodelovanju in osnovanju kulturnega programa povabil Zvezo slovenskih kulturnih društev, Zvezo slovenske katoliške prosvete, Kulturni dom Gorica in Kulturni center Lojze Bratuž. Sodelovala so tudi številna domača kulturna društva, glavno besedo pa so imeli pevski zbori iz sovodenjske občine. Pokrovitelji so bili Občina Sovodnje ob Soči ter obe krovni organizaciji Slovencev v Italiji.
Po zaključenem sporedu je Igor Komel ponosno dejal, da bila nedeljska slovesnost zares velik praznik, in se gre za pomoč in sodelovanje zahvaliti prav vsem.
Glavna je bila seveda beseda: močna, trdna, prepričana, dovršena beseda glavnega govornika, predsednika Slavističnega društva Slovenije Mirana Košute in odprte, prepričljive, za vse Slovence silno pomembne besede, ki jih je izrekel predstavnik države, goriški prefekt Roberto De Lorenzo, ki je še enkrat potrdil svoje izredno svetovljanstvo. Njegov govor o pomenu jezika je zvenel kot pravi esej o kulturi. Oba govora strnjeno objavljamo v ločenem delu današnjega časopisa.
Spored so povezovali tudi nastopi pevskih zborov.
Po uvodnem pozdravu Karoline Černic je zapel ženski pevski zbor Danica z Vrha, po nagovoru župana občine Sovodnje ob Soči Igorja Petejana, ki je z naravnega odra, vhoda v park Rubijskega gradu, poudaril ponos in pomen dogodka za vso občinsko stvarnost, pa je nastopil dekliški pevski zbor Vrh Sv. Mihaela.
Tudi Primož Trubar je pisal v verzih, in prav njegova »Te stare božje zapuvidi« je v ubranem in petju Sovodenjskih deklet uvedla v odkritje kipa, dela romunskega akademskega kiparja, že vrsto let v Fojdi živečega umetnika Dumitruja Ion Serbana. Vidno ganjen in seveda ponosen Venko Černic je skupaj s hčerko Natašo odkril bronasti kip, ki bo vse mimoidoče suvereno gledal in opozarjal na pomembnost slovenske besede. Černic je izrazil zahvalo vsem, ki so na katerikoli način pripomogli k oblikovanju te pobude. Kip je izročil v last sovodenjski občini skupaj z zelenico, na kateri je postavljen. Izrazil je tudi upanje, da bodo vsa vaška društva izmenično skrbela za njegovo nego in varstvo ter vsako leto pripravil primerne kulturne dogodke.
zapel je še Mešani pevski zbor Rupa-Peč, lepo izpeljano prireditev pa je zaokrožila Prešernova Zdravljica v Vrabčevi priredbi in izvedbi združenih pevskih zborov.
Poleg lepega števila občanov Sovodenj in ostalih vasi v občini smo med publiko zasledili tudi generalnega konzula Republike Slovenije v Trstu Jožeta Šušmelja s soprogo, senatorko Tamaro Blažina, deželnega svetnika Igorja Gabrovca, podpredsednika Slovenske akademije znanosti un umetnosti Matijo Gogala, zgodovinarja Branka Marušiča, Lojzko in Andreja Bratuža, deželnega predsednika SKGZ Rudija Pavšiča, ZSKD Marina Marsiča, SSO za Goriško Janeza Povšeta, SKGZ za Goriško Livia Semoliča, bivšega ministra RS Tomaža Marušiča, novogoriškega župana Mirka Brulca, župana občine Miren Kostanjevica Zlatka Marušiča, pokrajinska odbornika Maro Černic in Marka Marinčiča, katerema se je kasneje pridružil tudi predsednik Enrico Gherghetta, predsednika slovenskih konzult Petra Černica in Iva Cotiča, vrsto slovenskih občinskih odbornikov in svetnikov, goriškega občinskega odbornika za manjšinska vprašanja Stefana Ceretto, kulturne in prosvetne delavce z goriškega in tržaškega, bivše in sedanje gojence liceja, ki v Gorici ponosno nosi Trubarjevo ime. Vsi skupaj so se potem zadržali na veseli družabnosti v prostorih Peteanove gostilne, kateri lega ob mostu nad Vipavo prav nasproti vhodu v Rubijski grad veleva budno in prijateljsko družbo kipu neprecenljive osebnosti s prijaznim pogledom. (aw)