Arheologe presenetil način pokopa

Na Gradu Dobrovo bo predvidoma eno leto na ogled arheološka razstava z naslovom Ad sanctos avtorice Teje Gerbec. V slovenskem, angleškem in italijanskem jeziku multimedijsko opisuje in prikazuje najdbe arheoloških raziskav v cerkvi sv. Lenarta v Dolnjem Cerovem, ki so potekale v letih 2014 in 2016. Najprej so odkrili ostaline romanske cerkve iz 13. stoletja, nato pa še starejše cerkve iz 11. stoletja. Ob obeh so našli del pokopališča iz časa med okvirno 11. in 15. oz. še začetkom 16. stoletja. Arheologe je še zlasti presenetil tedanji način pokopa, kakršnega v slovenskem prostoru doslej še niso zaznali.
Raziskave so se začele leta 2014, ko so v cerkvi sv. Lenarta obnavljali prezbiterij. Oltar se je namreč nagibal in treba mu je bilo ustrezno urediti temelje. »Ker se je že takrat pričakovalo, da se lahko naletimo na pomembne arheološke ostaline, je gradbeni izkop spremljala arheološka ekipa,« pojasnjuje Teja Gerbec, kustodinja arheologinja v Goriškem muzeju. In res so arheologi naleteli na temelje manjše in starejše cerkve - na apsido iz 13. stoletja. Kaj kmalu se je izkazalo, da so ob tej starejši cerkvi med 13. in 15. stoletjem tudi pokopavali pokojnike.
Raziskave so se nadaljevale v letu 2016. Arheologi so na podlagi domneve, da je bila tamkajšnja cerkev najprej posvečena sv. Janezu Krstniku, predvidevali, da na območju apside iz 13. stoletja lahko pričakujejo še starejše ostaline. Domneve so se potrdile: po mnenju Gerbčeve so najpomembnejše odkritje izkopavanj v letu 2016 ostaline še starejše cerkvene zgradbe. Opredeljene so v čas 11. stoletja in tudi ob tej cerkvi je bilo pokopališče.
Izkopavanja so potekala v notranjosti današnjega prezbiterija cerkve sv. Lenarta na vsega šestih kvadratnih metrih površin. Ob romanski apsidi so odkrili 34 grobov. Glede na posamezne najdbe kosti pa je antropološka analiza pokazala, da je bilo na tem prostoru pokopanih vsaj 64 ljudi. »Gre za pokopavanje "ad sanctos", kar v prevodu pomeni "pri svetnikih" oz. pri najsvetejšem. V srednjem veku je veljalo prepričanje, da bodo na poslednji dan najprej vstali svetniki, nato pa tisti, ki so ležali blizu, zato je bilo pomembno, da so bili ljudje pokopani čim bližje ali grobovom svetnikov ali njihovim relikvijam. V primeru cerkve je najsvetejši prostor oltar, se pravi prezbiterij. Za najprestižnejše mesto zunaj cerkve je veljal pokop ob apsidi,« pojasnjuje Teja Gerbec. Kdo so torej bili tisti, ki so si zaslužili takšen pokop? »Antropološka analiza je pokazala, da so ti ljudje v življenju opravljali težka fizična dela,« odgovarja Gerbčeva. »Zagotovo gre za ruralno prebivalstvo, ki je izredno garalo,« pojasnjuje sogovornica.
Na delu, ki so ga zajele raziskave, so bile v času med 11. in 13. stoletjem pokopani tako moški kot ženske in tudi otroci. Med 13 in 15. stoletjem pa so bili tam pokopani samo moški in predvidoma otroci moškega spola. Arheologe je zelo presenetil način pokopa. Takšna grobna konstrukcija kot je bila prepoznana v Dolnjem Cerovem na tej stopnji raziskav z območja Slovenije ni še znana. Pokojni so imeli glavo privzdignjeno in položeno na blazinico iz zemlje. Ob glavi sta bili položeni po dve kamniti plošči, tretja pa je bila položena preko obraza. Tako pokojni ni gledal v nebo, ampak je bil njegov pogled usmerjen proti vzhodu. V tem trenutku primerjave takšnega pokopa iz slovenskega prostora niso znane, je pa ta način znan iz tedanjega zahodnega sveta: iz Italije, Francije in Anglije. »Razlaga simbolike tega pokopa je povezana z verovanjem v posmrtno življenje in vstajenje. Na tak način naj bi posebej zaščitili glavo pokojnega, da je lahko gledal v smeri proti vzhodu, od koder na poslednji dan pride odrešenik Jezus Kristus,« razlaga Teja Gerbec.