Prijava
Ta teden pred 10 leti (28)
11. jul. 2018 | 16:30
Ta teden pred 10 leti (28)
Dark Theme
V slogu ameriškega #throwbackthursday oziroma četrtkovega »obujanja spominov iz preteklosti« v novem letu na spletni strani vsak četrtek objavljamo kako vsebino, ki smo jo v istem tednu leta 2008 - pred točno desetimi leti - objavili v tiskani izdaji Primorskega dnevnika.
Danes nadaljujemo obujanje spominov s prispevkom o poimenovanju predavalnice goriškega KB centra po Henriku Tumi. Članek je bil objavljen v četrtek, 10. julija 2008.
Nov kamenček v mozaiku znamenj, s katerimi slovenska narodna skupnost opozarja goriško javnost na svojo prisotnost in vlogo v mestu. Tudi iz tega zornega kota lahko gledamo na včerajšnje poimenovanje predavalnice v KB centru na Verdijevem korzu po mislecu, politiku in alpinistu Henriku Tumi ob 150-letnici rojstva.
Krajša slovesnost v čast tej izredni goriški in vseslovenski osebnosti je priklicala množico Slovencev in tudi nekatere italijanske someščane, ki jih je najprej nagovoril Aldo Rupel, nato pa sta jih pozdravila Paolo Geotti v imenu goriške sekcije CAI in Rajko Slokar iz novogoriškega planinskega društva. Med gosti so izstopali še Dušan Tuma, Henrikov vnuk, dalje predsednik
SKGZ Rudi Pavšič, občinski svetnik Aleš Waltritsch, predsednik slovenske konzulte pri goriški občini Ivo Cotič ter predsedniki SPDG Marko Lutman, kluba CAI Fabio Algadeni in novogoriškega planinskega društva Stanislav Torkar.
»Poimenovanje predavalnice po Tumi bi samo po sebi ne bilo velika stvar, če ne bi upoštevali širšega konteksta. Poklon gre vključiti med prizadevanja slovenske narodne skupnosti, da preko spomina na osebnosti in dogodke opozarja na svojo prisotnost v mestu,« je dejal Rupel in povzel Tumovo življenje, zlasti njegove zasluge in sporočilo za naš čas. Tuma, po katerem se v Gorici že imenuje ulica, se je rodil 9. julija 1858 v Ljubljani.
Leta 1890 se je preselil v Tolmin, leta 1894, ko se je poročil, pa v Gorico.
Še pred tem je študiral pravo na Dunaju ter učiteljeval v Postojni in Trstu; zaradi republikanskih idej je imel težave na državnih šolah in je zato poučeval otroke premožnih družin. Ob slovenskem in nemškem jeziku se je naučil francoščine, italijanščine, angleščine, češčine, poljščine in srbohrvaščine.
V Gorici je hitro vstopil v javno in politično življenje ter na sodišču dosledno uradoval v slovenskem jeziku. »Tedaj je bilo to mogoče,« je pripomnil Rupel in o Tumi še povedal, da je bil humanist široko liberalnih pogledov, ki se je politično opredelil za socialdemokracijo, kar je takrat pomenilo levo in marksistično opcijo družbenega reda. Verjel je v delovne ljudi, tako v slovenske kot italijanske delavce ter v furlanske kmete. Zaradi svoje doslednosti pri uporabi slovenščine ni bil sprejet v tržaško odvetniško zbornico, po prvi svetovni vojni pa ni dobil italijanskega državljanstva.
Pri svojem 63. letu je opustil aktivno ubadanje s politiko - bil je razočaran nad nepripravljenostjo komunistov in socialistov, ki niso preprečili vzpona fašizma - in se posvetil pisanju.
Tuma je bil tudi navdušen gornik, v svojih goriških letih član sekcije italijanskega planinskega kluba. Geotti je včeraj potrdil, da je bil zagovornik sožitja, in prebral odlomek iz pisma, s katerim se je Tuma leta 1924 pred odhodom v Ljubljano poslovil od italijanskih planincev. »S seboj bom nosil živ spomin na lepoto italijanskih Alp in iskreno ljubezen za tam živeče ljudi ne glede na njihov izvor, saj je vse lepo in čvrsto, kar je narava ustvarila,« je zapisal Tuma. Geotti je tudi napovedal, da bo natanko čez deset dni v Gorici spominska svečanost v čast Juliusu Kugyju, ki je rojen v Gorici pred 150 leti. V imenu novogoriškega planinskega društva je Rajko Slokar včeraj še poudaril, da je bil Tuma planinec, »predvsem pa je bil socialni človek, politik in prosvetni delavec«.
Aleksija Ambrosi
Krajša slovesnost v čast tej izredni goriški in vseslovenski osebnosti je priklicala množico Slovencev in tudi nekatere italijanske someščane, ki jih je najprej nagovoril Aldo Rupel, nato pa sta jih pozdravila Paolo Geotti v imenu goriške sekcije CAI in Rajko Slokar iz novogoriškega planinskega društva. Med gosti so izstopali še Dušan Tuma, Henrikov vnuk, dalje predsednik
SKGZ Rudi Pavšič, občinski svetnik Aleš Waltritsch, predsednik slovenske konzulte pri goriški občini Ivo Cotič ter predsedniki SPDG Marko Lutman, kluba CAI Fabio Algadeni in novogoriškega planinskega društva Stanislav Torkar.
»Poimenovanje predavalnice po Tumi bi samo po sebi ne bilo velika stvar, če ne bi upoštevali širšega konteksta. Poklon gre vključiti med prizadevanja slovenske narodne skupnosti, da preko spomina na osebnosti in dogodke opozarja na svojo prisotnost v mestu,« je dejal Rupel in povzel Tumovo življenje, zlasti njegove zasluge in sporočilo za naš čas. Tuma, po katerem se v Gorici že imenuje ulica, se je rodil 9. julija 1858 v Ljubljani.
Leta 1890 se je preselil v Tolmin, leta 1894, ko se je poročil, pa v Gorico.
Še pred tem je študiral pravo na Dunaju ter učiteljeval v Postojni in Trstu; zaradi republikanskih idej je imel težave na državnih šolah in je zato poučeval otroke premožnih družin. Ob slovenskem in nemškem jeziku se je naučil francoščine, italijanščine, angleščine, češčine, poljščine in srbohrvaščine.
V Gorici je hitro vstopil v javno in politično življenje ter na sodišču dosledno uradoval v slovenskem jeziku. »Tedaj je bilo to mogoče,« je pripomnil Rupel in o Tumi še povedal, da je bil humanist široko liberalnih pogledov, ki se je politično opredelil za socialdemokracijo, kar je takrat pomenilo levo in marksistično opcijo družbenega reda. Verjel je v delovne ljudi, tako v slovenske kot italijanske delavce ter v furlanske kmete. Zaradi svoje doslednosti pri uporabi slovenščine ni bil sprejet v tržaško odvetniško zbornico, po prvi svetovni vojni pa ni dobil italijanskega državljanstva.
Pri svojem 63. letu je opustil aktivno ubadanje s politiko - bil je razočaran nad nepripravljenostjo komunistov in socialistov, ki niso preprečili vzpona fašizma - in se posvetil pisanju.
Tuma je bil tudi navdušen gornik, v svojih goriških letih član sekcije italijanskega planinskega kluba. Geotti je včeraj potrdil, da je bil zagovornik sožitja, in prebral odlomek iz pisma, s katerim se je Tuma leta 1924 pred odhodom v Ljubljano poslovil od italijanskih planincev. »S seboj bom nosil živ spomin na lepoto italijanskih Alp in iskreno ljubezen za tam živeče ljudi ne glede na njihov izvor, saj je vse lepo in čvrsto, kar je narava ustvarila,« je zapisal Tuma. Geotti je tudi napovedal, da bo natanko čez deset dni v Gorici spominska svečanost v čast Juliusu Kugyju, ki je rojen v Gorici pred 150 leti. V imenu novogoriškega planinskega društva je Rajko Slokar včeraj še poudaril, da je bil Tuma planinec, »predvsem pa je bil socialni človek, politik in prosvetni delavec«.
Aleksija Ambrosi
