Naveza med vinarji in čebelarji za zaščito čebel

Naveza med čebelarji, kmeti in vinarji je za zaščito čebel ne le mogoča, temveč tudi koristna in marketinško zanimiva. V Krminu so maja sprožili projekt Le api in vigna, v okviru katerega so že dosegli prve spodbudne rezultate. »Projekt sloni na treh bistvenih predpostavkah: prva je iskanje sodelovanja med vinarji, kmeti in čebelarji tako za dobrobit čebel kot okolja. Druga je velika korist, ki jo čebele imajo za določeno območje in o kateri ljudje še ne vedo dovolj. Čebele v vinogradu lahko na primer preprečijo celo vrsto bolezni pri trtah, kot je na primer siva plesen. Tretja pa je čisto marketinška, saj se lahko bogata ponudba olja in vina posameznega območja obogati tudi z medom,« pravi predsednik pokrajinskega čebelarskega konzorcija Pierantonio Belletti.
Pobuda ima tudi okoljevarstveni navdih, saj so čebele izredno občutljive na onesnaževanje in na prekomerno škropljenje. »Panje smo namestili po raznih vinogradih v okolici Krmina. Po prvih mesecih večjega upada populacije čebel nismo zabeležili, kar pomeni, da so Brda čista in da so tamkajšnji kmeti spoštljivi do okolja in do samih čebel: pravočasno kosijo travo, škropijo pa le v večernih urah in ob brezvetrju. Zaradi tega nam je v veliko zadoščenje, da lahko sodelujemo pri takem projektu,« dodaja Belletti.
Čebelarstvo je seveda tesno povezano z okoljem, iz leta v leto pa se zaradi klimatskih sprememb, uporabe strupa pri škropljenju in vse večje prisotnosti zajedavske pršice Varrosa destructor umrljivost čebel viša. »Ko umirajo čebele v panju, je običajno za to kriva pršica. Ko pa, predvsem spomladi, umirajo zunaj iz njega, so zagotovo kriva škropiva. Čebele namreč srkajo iz škropljenih cvetov in pri tem pridejo v stik s strupom. Umirajoče se nato vračajo k panju, zdrave čebele pa jim ne dovoljujejo vstopa, saj bi drugače ohromile delovanje celotne čebelje družine,« razlagajo čebelarji.
Čebelarstvo ima pri nas globoke korenine. Goriški pokrajinski čebelarski konzorcij, v katerega se mora vpisati vsakdo, ki se ukvarja s čebelami, so s kraljevim odlokom ustanovili leta 1925. V goriški pokrajini je približno 160 čebelarjev, ki skrbijo za nekaj več kot 4500 panjev. V vsakem izmed njih je v povprečju približno 50.000 čebel, ponekod pa se lahko število tudi poviša na 90.000. Za kilogram medu morajo čebele preleteti približno 150.000 kilometrov. »Letina doslej ni bila slaba; cvetenje je bilo kratko, a dokaj intenzivno. Ko je bila na vrsti akacija, smo iz vsakega panja pridobili v povprečju 20 kilogramov meda,« razlagajo pri konzorciju. Pri tem dodajajo, da ima vsako območje svoje značilnosti. Če so Brda primerna za cvetlični med, v okolici Bračana pa tudi za akacijev, je za Kras značilna nižja proizvodna z izredno kakovostjo.