Začasna meja

V torek sredi sončnega jutra sta se ob zgradbi novogoriške knjižnice zbrali dve desetini oseb. Udeležile so se odprtja razstave z naslovom »Začasna meja. Življenje in hrepenenje v Coni A (1945-1947)«, ki na dvajsetih privlačnih in solidno zgrajenih panojih spominja na obdobje tik po koncu druge svetovne vojne, ko meja med Italijo in Jugoslavijo še ni bila zarisana. Kasnejša demarkacijska črta je nato trajala do Osimskih sporazumov. Po 12. juniju 1945 je velik del Primorske bil začasno razdeljen na dve Coni, A in B. Za mlajše generacije zapišimo, da ne gre enečaiti teh dveh con s tistima dvema (tudi A in B), ki sta zaobjemali Svobodno tržaško ozemlje do leta 1954.
Povojni Coni A in B sta prenehali obstajati kot posledica sklepov pariške mirovne pogodbe, ki so jih sprejeli pozimi leta 1947, uresničili pa septembra istega leta. Od junija 1945 do pomladi leta 1947 so se na ozemlju Cone A in deloma tudi Cone B ter v Ljubljani odvijale množične manifestacije, ki so dokazovale voljo prebivalstva, da ga politične in vojaške velesile priključijo Jugoslaviji. Bili so težki in hkrati navdušujoči časi, ki so se izpeli z uspehom in hkrati neuspehom. Rapalska meja je sicer bila zbrisana, ni pa uspela želja po 7. Republiki, ki naj bi zaobjemala Primorsko do Soče in Tržaškega zaliva. Razstavljeni so veliki posnetki z goriškega Travnika, iz Škabrijelove ulice, Ajševice, Solkana, Trsta in Istre.
Redko videne ali celo objavljene so fotografije, ki prikazujejo zavezniške vojake, njihovo opremo ter vozila in seveda bodečo žico, zarisano demarkacijsko črto in slavoloke. Slednje so krajevni odbori organizirano postavili predvsem pred obiskom mednarodne komisije na Krasu, na Goriškem in v Posočju. Prišla je preverjat stanje »na terenu«. Morda bi bilo zanimivo, ko bi bili ob pripravah na razstavo oblikovalci pobarali koga tudi čez mejo.
Štirje fotografi, med njimi Edi Šelhaus in Mario Magajna, so tedaj ustvarili neverjeten fond dokumentov, od katerih jih bo okrog petindvajset na ogled dolgo časa v Novi Gorici. Urnik razstave je neomejen, saj je postavljena na prostem. Odprli so jo s pozdravnimi nagovori Vladimir Perunčič, direktor Goriškega muzeja, Kaja Širok, direktorica Muzeja novejše zgodovine, in novogoriška podžupanja Ana Zavrtanik Ugrin.