Mučili so ga italijanski paznik, nemški policist in domobranec

Ulica Barzellini v Gorici je bila v soboto dopoldne zaprta za promet. Okrog sto občanov in gostov je počastilo s svojo prisotnostjo odkritje plošče na pročelju zapora, posvečene zapornikom, ki jih je nemški okupator s pomočjo kolaboracionistov zajel, zasliševal in mučil, preden jih je postrelil ali odgnal v taborišča.
Med svečanostjo so prebrali pretresljivo pričevanje iz goriškega zapora, ki ga je potomcem zapustil Avgust-Gušte Štekar iz Števerjana, danes že pokojni.

»Dne 12. avgusta 1944, ko sem se vračal domov iz Gorice, me je na Drevoredu XX. septembra ustavil policaj domobrancev, ki me je izročil italijanskim fašističnim vojakom. Ti so me prijeli in takoj privedli v zapor v Ulici Barzellini, v katerem je deloval Della Valle Antonio, eden najhujših mučiteljev med mojim pridrževanjem v zaporu. V zaporu so me hudo mučili, da bi izdal imena partizanov in da bi izvedeli kaj drugega iz moje strani. Mučili so me tudi dvakrat na dan za vseh 24 dni ujetništva. Udarili so me s pestmi, bičali so me, dokler nisem krvavel ali pa so me postavili ob zid, udarili so me v obraz. Vrgli me z nasiljem v steno. Zaslišanje z mučenjem so vedno opravljali trije možje, ki so pogosto tekmovali med sabo, kdo bo udaril močneje. To so bili Italijan Antonio Della Valle, odgovoren za javno varnost in zet direktorja zapora, slovenski policaj in nemški policaj nacistične politične policije, ta zadnji je bil visok, star med 40 in 45 let. Med enim izmed zadnjih zasliševanj so me vsi trije mučili tako, da so mi z rokami stisnili moda in me pohabili za vedno. Kričal sem od bolečine, padel v nezavest in ko sem se zbudil, sem se znašel v luži krvi in vode. Prosil sem paznika za pomoč; ta me je vzel za noge, kot da bi bil vreča, in me vlekel iz mučeniške sobe po stopnicah v celico, ki so jo imenovali Smrt. Da ne bi pretrpel dodatnega groznega nasilja, sem prosil, da bi me ustrelili, vendar so mi odgovorili, da je za komuniste ustrelitev luksus, ki si ga ne zaslužijo. Nikoli nisem bil komunist, temveč protifašistični rodoljub in sem ponosen, da nisem izdal nobenega, ki sem ga poznal, kljub nasilju, ki so ga povzročili Italijan Antonio Della Valle, slovenski fašist in nemški nacist. Dne 6. septembra 1944 so italijanski in slovenski fašistični policaji pospremili mene in ostale zapornike do železniške postaje, da bi nas deportirali v nacistična koncentracijska taborišča ...«