Grčija z zadolževanjem do poloma

Grška dolžniška kriza in Ciprasov referendum sta temi tega tedna. V medijih, a tudi v barih in na socialnih omrežjih potekajo vroče poletne razprave o evropski monetarni politiki, varčevalnih ukrepih in dolgovih. S temi zadevami se poklicno ukvarja Igor Guardiancich, tržaški politolog z ekonomsko izobrazbo, ki je na Univerzi južne Danske v mestu Odense docent centra za raziskovanje državne blaginje.
Grčija je po letu 2010 drugič na robu stečaja. Zakaj prav Grčija?
Države, ki so prejele mednarodno pomoč, so zašle v krizo iz različnih vzrokov. Irske banke so bile preveč izpostavljene
ameriškim hipotekarnim posojilom, Španija je nasedla gradbenemu balonu. V Grčiji, kjer se je vse začelo, so se finančni trgi prestrašili, ko je premier Papandreu razkril, da so se prejšnje vlade v bistvu norčevale iz maastrichtskih pravil in ponaredile račune. Namesto 3-4% je grški deficit znašal 12-14%. Takrat so trgi podvomili v sposobnost Grčije, da poravna dolgove: obrestne mere so se vrtoglavo povečale, saj je bilo tveganje neprimerno večje. V evroobmočju pa obstajajo mehanizmi, ki so krizo grškega dolga naložili grškim bankam. Tako je dolžniška kriza postala bančna.
Na Irskem, Cipru in v Sloveniji pa se je začelo z bankami. Slovenska bonitetna ocena je bila leta 2006 celo boljša od nemške, a se je njen »spread« v poldrugem letu povečal za 5 odstotnih točk.
Kako je Grčija prišla do takega nevzdržnega položaja?
Imela je recimo najvišje obrambne stroške v EU, čeprav se še razpravlja o tem, v kolikšni meri ji je to politiko vsiljevala zveza Nato. Politiki, ki so kupovali tanke in helikopterje od nemških in francoskih partnerjev, pa so bili pogosto skorumpirani.
Grška država plačuje zlasti lastno neučinkovitost. To je bila grozna kombinacija povsem neučinkovite davčne administracije z dolgim seznamom grotesknih izjem, ki so bremenile bilanco. Grčija ima približno 15% svetovnega ladjarstva, grški ladjarji pa že 40 let ne plačujejo davkov - od Onassisa do danes. Dejstvo, da je Grčija v evroobmočju, je stvar še zakomplicirala.
Zakaj?
Neodgovorno ravnanje grških politikov se je vključilo v spiralo napak evrskega sistema. Evro je evropski, a tudi elitni projekt, ki ščiti elite in industrialce pred nihanjem tečajev. Kdor se je v preteklosti posluževal devalvacije, da bi postal bolj kompetitiven, tega ne more več storiti. Preostaja le »notranja devalvacija«: nižanje plač, povečanje produktivnosti, nižje dajatve.
Evro je imel tri temeljne hibe, Jean Pisani-Ferry jih je imenoval »nova nemogoča trojica«: pomanjkanje bančne in fiskalne unije ter nezmožnost ECB, da odkupuje obveznice. Za tem stoji Nemčija, ki se je bala, da bodo države, ki niso
nikoli bile varčne, ogrozile stabilnost evra. Nemška skrb za varčevanje pa izhaja iz bolečih izkušenj: hiperinflacija v 20. in deflacija v 30. letih sta omogočili Hitlerjev vzpon.
Z evrom so se obrestne mere leta 2001 znižale, vsi so imeli boniteto na ravni Nemčije in južna Evropa se je začela veselo zadolževati. Zadolževanje pa je lahko dobro ali slabo: lahko investiraš, povečaš produktivnost in odplačaš dolg - krasno! V Sloveniji se je privatni sektor zadolžil za prevzeme in nakupe zemljišč, v tem ni bilo nič produktivnega in država se je po drugi poti znašla v podobnem položaju kot Grčija.
V sami Grčiji je večina denarja šla v plače. Produktivnost se je povečala, plače pa mnogo bolj - tudi po zaslugi sindikatov. Banke iz severne Evrope so radodarno posojale denar južnoevropskim zasebnikom, ki so se končno lahko zadolževali in kupovali. Ampak ko vidiš, da je plačilna bilanca negativna, moraš razumeti, da si vsega tega ne moreš privoščiti. Tega takrat še ni bilo v merilih evroobmočja. V Grčiji je bil problem dvojen: evro je imel razne hibe, nekdo pa je vso zadevo sprožil z zadolževanjem in ponarejanjem računov.

Celotni intervju v petkovi tiskani izdaji Primorskega dnevnika