Vsi, ki delamo v gledališču, delamo za igralce, saj lahko »damo maksimum« samo takrat, ko so oni dobri. Jaz pišem za igralce in publiko, kajti če pozabiš na igralce in publiko, bodo tudi oni kmalu pozabili nate.
Tako razmišlja Miro Gavran, petdesetletni hrvaški dramatik, romanopisec in mladinski avtor, ki velja za najbolj izvoženega in prevedenega hrvaškega književnika zadnjih petnajstih let. Gavran se je v petek zvečer mudil v Trstu, saj so na velikem odru Kulturnega doma uprizorili njegovo komedijo Šoferji za vse čase. Letošnjo uvodno produkcijo Slovenskega stalnega gledališča je prevedel, priredil in režiral Boris Kobal. To je bila trinajsta slovenska premiera kakega Gavranovega besedila, v slovenščini pa je že izšlo tudi šest njegovih knjig.
Pred premiero je hrvaški avtor, v pogovoru z režiserjem Borisom Kobalom, spregovoril o Šoferjih za vse čase in ostalih svojih delih, festivalu Gavranfest, ki mu ga posvečajo na Slovaškem, in še marsičem.
Komedijo Šoferji za vse čase je Gavran napisal pred enajstimi leti, ker je želel spregovoriti o politikih na oblasti in tistih malih ljudeh, ki jih posnemajo, ker želijo postati to, kar niso. A tudi o vedno aktualni potrebi družbe, da si za grešnega kozla izbere predstavnika take ali drugačne manjšinske skupnosti. V hrvaškem izvirniku je to Hercegovec Jure, »saj so bili v Zagrebu en čas za vse krivi Hercegovci«, v Kobalovi priredbi musliman Adi. V izvirniku pa nastopajo tudi vidni hrvaški politiki, ki jih danes ni več na oblasti. Bi bil torej tekst v Zagrebu še vedno aktualen, je zanimalo Kobala.
Šoferji za vse čase je v izvirniku najprej politična satira, ki kaže na napake družbe, je pojasnil Gavran. V preteklosti je bilo lažje pisati politično satiro, do padca berlinskega zidu je bila ta zelo ostra, danes pa so družbene spremembe prenagle, zato satira večkrat zamuja. Po drugi strani pa je mehanizem oblasti ostal isti: če bi danes spremenili imena hrvaških politikov, bi predstava prav tako funkcionirala. Kajti korupcija je žal vedno aktualna, tudi ko predstavo prestaviš v tržaške in zamejske kroge, kot je to storil Boris Kobal.