Pred tridesetimi leti je skupina levo usmerjenih intelektualcev istrskega porekla v Trstu ustanovila kulturni krožek Istria, ki je odprl pot novim odnosom med istrskimi begunci in Slovenci ter tudi drugačnemu pojmovanju ter zgodovinski razlagi množične odselitve Italijanov iz Istre in Reke. Takozvano ezulsko vprašanje je bilo do tedaj kulturni in politični monopol italijanske desnice, volilno gledano pa Istrani ves povojni čas »molzna krava« stranke Krščanske demokracije. Med ustanovitelji krožka so bili pisatelj Fulvio Tomizza, Giorgio Depangher (prvi predsednik) in Marino Vocci, ki je na predsedniškem mestu kasneje nasledil Depangherja. Do novega krožka niso bili nezaupljivi samo na desnici, temveč tudi na levici, komunistični partiji (KPI) ter v slovenski narodni skupnosti, čeprav je bil Tomizza med Slovenci zelo priljubljen pisatelj. Duši krožka Istria, ki je ohranil svoje temeljno kulturno in politično poslanstvo, sta danes Livio Dorigo in Fabio Scropetta.
Kar glede pojava fašizma zgodovinarji začenjajo dojemati komaj v zadnjih letih, je pisatelj in nobelovec Ivo Andrić razumel že v letih njegovega nastanka in prihoda na oblast, je bilo rečeno na tržaški predstavitvi knjige Sul fascismo (O fašizmu), v kateri so v italijanskem prevodu zbrani Andrićevi spisi v nekaterih srbskih, hrvaških in bosanskih revijah in so jo 30. aprila predstavili v Narodnem domu v Trstu na pobudo Slovenskega kluba in Skupine 85.