Metod Pevec: »Hvala, Trst!«

Mogoče aktualnost zgodbe, v času, ko je ženska emigracija spet na pohodu in velik del italijanske družbe sloni na pomoči deklet in žensk, ki prihajajo z Vzhoda. Mogoče ne ravno navdušujoč trenutek, ki delno spominja na čas, ko je moral marsikdo oditi na delo v tujino. Prav gotovo pa režiserjeva srečna in hkrati tenkočutna roka, ki se je tudi v prejšnjih filmskih delih znala še kako dotakniti ženske tematike.
Dejstvo je, da je nedeljsko projekcijo zadnjega dokumentarnega filma Metoda Pevca, Aleksandrinke, v gledališču Miela nagradil navdušen, spontan aplavz. V sklopu Alpe Adria Trst Film Festivala se je zavrtela zgodba o Aleksandrinkah, ali Les Goriciennes, kot so mladim dekletom iz Vipavske doline, Primorske in Trsta, pravili v Egiptu. Na obrazih občinstva pa je bilo opaziti tudi marsikatero solzo. Zato pravzaprav ne čudi, da je Pevčev dokumentarec v sredo segel po prvi nagradi.
»Trst je na nek način rojstno mesto tega filma, slovensko mesto, od koder so ljudje odhajali v svet. Okno v svet, a tudi emigracijsko izhodišče, ki je osiromašilo slovenski narod, zato je tukajšnja zmaga nekaj zelo posebnega,« nam je  zaupal Pevec, ki je delček slovenskega kolektivnega spomina spletel v čudovit zgodovinski in socialni portret, katerega protagonistke so ženske. Več tisoč predvsem mladih deklet, ki so v razdobju sedemdesetih let zapustile še zelo majhne hčerke in sinove, može, hiše in družine in vzgajale nekaj tisoč kilometrov daleč druge otroke, skrbele za druge može, se posvečale drugim hišam, živele v krogu drugih družin.
V egiptovsko, obljubljeno, bogato deželo, so odplule s Trsta, ker je bil tam zaslužek veliko večji.
»One so bile v uglednih egiptovskih krogih, najbolj priljubljene, ker poštene in prijazne. Ko so v Kairu in Aleksandriji potrebovali zanesljivo, moralno in nesporno delavno silo, so najraje jemali v službo Slovenke.«
Pri egiptovskih družinah so se zaposlile kot varuške, dojilje, dame de compagnie. Doma pa, čeprav pol stoletja kasneje, zaslovele kot nekakšne prve feministke, mater familias, take, ki so dale vse življenje, zato, da je rod preživel. Take, ki so tudi po smrti omogočile nastanek slovenske filmske produkcije mednarodnega formata. Dokumentarec so namreč posneli med Slovenijo, Italijo, Egiptom, Veliko Britanijo in ZDA. Realizacijo pa je omogočila koprodukcija med RTV Slovenijo, egiptovsko ERTU in goriško Transmedio.
Na portoroškem festivalu slovenskega filma je dokumentarec zmagal Vesno. Metod Pevec je z njim prebil led boleče zgodbe o ženski emigraciji.
»V knjigi Dorice Makuc sem razbral eno največjih nacionalnih tem in presenetilo me je, da je bila do nedavnega tako zamolčana. Zelo me je privlačila. Zahtevnost nekega projekta je zame vselej mikavna in tudi zato sem si ga želel izpeljati.«
Kaj vas je najbolj presenetilo?
Mogoče tabuji. Približne, polovične resnice, tudi neresnice. S tem filmom mi je uspelo vstopiti v svet starejših ljudi, ki so se vedno spraševali o svojem otroštvu in bolečinah, ki jih kljub odraščanju in staranju niso uspeli ozdraviti. Marsikdaj, ko sem stal za kamero in poslušal, sem bil ganjen in hkrati šokiran. Marsikdaj se mi je celo zdelo, da ne snemam filma, ampak da delam nekaj čisto drugega.
Kako ste se lotili dela?
Ko sem se prvič podal v Egipt, sem o Aleksandrinkah že precej vedel. Egiptovski veleposlanik v Sloveniji, nam je ogromno pomagal in nas povezal z egiptovsko nacionalno televizijo. Njihova ekipa nam je nudila izvrstno pomoč in tudi Egipt nam je tako postal veliko bolj dostopen. Intervjuji so potekali doma in po svetu. Sproti smo iskali in našli nove kontakte in ljudi, ki so potem postali tudi protagonisti zgodbe.
Najprej sem imel o celotni zadevi precej jasno mnenje, s časom pa sem razumel, da je zelo veliko predsodkov.
Raziskali in zabeležili ste dva zorna kota. Tistih, ki so z Aleksandrinkami doraščali in živeli, ter tistih, ki so jih te mlade matere zapustile.