Strip o Tini Modotti

Zamišljena je bila kot poklon nesmrtni Tini ob 60-letnici njene smrti. Letos jih mineva že 70, vendar pa je mična stripovska pripoved o življenju, umetniškem in političnem delu Tine Modotti med najbolj primernimi, da nagovori mlade. Mlad je tudi avtor: ko se je Paolo Cossi, doma iz Pordenona, lotil zahtevna naloge je imel 22 let. V žepu je že imel milansko štipendijo Benito Jacovitti, v glavi pa »drzno zamisel«, kot je sam povedal, da bi »narisal« Tinino življenje. Kriva je bila njegova mama, ki mu je rada ponavljala, da so menda v sorodstvo s slovito videmsko fotografinjo, saj se je Paolova prababica pisala Pasqua Modotti in je bila po rodu iz Vidma.
Črviček je dolgo časa prežal v Paolovi podzavesti, dokler ga ni začel preganjati. Najprej je mladega ustvarjalca nagnal v arhive, kjer je iz raznih virov črpal informacije o Tinini življenjski in poklicni poti, nato pa ga je, obogatenega s številnimi podatki, napotil še v Videm. Tam je Paolo Cossi odkrival Tinine sledove, zaneslo ga je tudi v matični urad, kjer mamine teze ali želje niso potrdili. A bilo mu je vseeno, saj ga je polnokrvna osebnost Tine Modotti povsem prevzela. Tedaj je moral ustvariti knjigo.
Svojo stripovsko pripoved, ki je prvič izšla septembra 2003 pri pordenonski založbi Biblioteca dell'Immagine, je razdelil v 12 poglavij, ki precej zvesto sledijo resničnemu dogajanju. Težko je bilo njeno življenje strniti v kratko stripovsko povest. Mlademu »zaljubljencu v Tino«, kot se je sam imenoval, je to uspelo tako, da je izbral nekatere ključne dogodke. Tako se njegova pripoved začne z malo Tino, ki obiskuje videmski fotografski atelje strica Pietra, nadaljuje z očetovim pismom-vabilom v Ameriko in Tininim dolgim potovanjem. Dolgo poglavje je avtor namenil San Franciscu, se pravi začetku Tininega ameriškega življenja, ki je bilo precej podobno sanjam (zaposlitev, film, poroka, številni interesi in prijatelji). V njeno življenje zareže smrt, zaradi bolezni umre njen mladi mož Robo.
Razgibano in viharno je njeno mehiško poglavje, ko se uveljavi kot fotografinja in borka za uveljavitev pravic zatiranih. Naslednji dve poglavji je Cossi namenil moškima, ki sta odigrala pomembno vlogo v Tininem zasebnem in političnem življenju: Vittorio Vidali, ki se sicer s Tino zbliža kasneje, in Julio Antonio Mella, mlad kubanski revolucionar, za katerega menijo, da je bil velika Tinina ljubezen. Nato nastopijo Strahovi, za njimi pa Lutke, v tem poglavju avtor povzame Mellov umor in Tinin izgon. Poglavje, naslovljeno Frida in Diego, je seveda posvečeno Tininemu prijateljevanju in sodelovanju z velikima mehiškima umetnikoma, Frido Kahlo in Diegom Rivero, nadaljuje pa se s Tininim prisilnim odhodom iz Mehike, prihodom v »mrzlo« Moskvo in njenim humanitarnim delom v Španiji. In potem je še njeno zadnje potovanje v Mehiko in po ulicah mehiškega glavnega mesta, kjer njeno življenje usahne.