Prof. Lelja Rehar o »svojih« ženskah in naši slovenščini

Profesorica Lelja Rehar Sancin pravi, da se ji zdijo vse »njene« ženske pomembne. Težko bi katero izpostavila, predvsem pa ne bi rada le tistih, ki so zaslovele v Zagrebu ali Beogradu: njena knjiga Nojevo pero pripoveduje namreč življenjske zgodbe, vezane na Trst. Knjiga je v teh dneh izšla pri Založništvu tržaškega tiska, v petek, 11. maja, ob 17.30 pa jo bodo predstavili v tržaškem Narodnem domu.
Bonton pravi, da ni elegantno izdati ženske starosti, a če je slavljenka tako energična in bistra kot Lelja Rehar Sancin, potem jo je, vsaj z novinarskega zornega kota, vredno izpostaviti. Naša intervjuvanka slavi namreč danes 90. rojstni dan, za sabo pa ima bogato življenje, v katerem je počela marsikaj. Rojena v Mariboru, a primorskim staršem, ki so se tja umaknili po italijanski zasedbi Primorske, je po izobrazbi romanistka; v Ljubljani je diplomirala iz italijanskega jezika in književnosti, vzporedno pa obiskovala tudi igralsko akademijo.
Leta 1947 je prišla v Slovensko narodno gledališče v Trst in tu tudi ostala: poroka z igralcem in režiserjem Modestom Sancinom, štirje otroci, gledališki odri, več desetletno sodelovanje z Radiom Trst A. Sodelavka Narodne in študijske knjižnice in Primorskega dnevnika, prevajalka, profesorica slovenskega jezika, v zadnjih letih skrbno in neutrudno analizira »zamejski« novinarski jezik. Predvsem pa je pozabi iztrgala na desetine bolj ali manj (ne)poznanih ženskih likov.
Predvsem o >svojih< ženskah je podrobneje spregovorila tudi v intervjuju za naš dnevnik.