Albahari: Življenje ni raj, je niz izgub ...

Letošnji vileniški nagrajenec David Albahari (nagrado v višini 10.000€ mu bodo podelili 8. septembra v jami Vilenica) velja za enega ključnih avtorjev sodobne srbske literature, vse bolj je uveljavljen tudi na mednarodni sceni. Toda sam ni naklonjen kalupom in ustaljenim frazam, pa naj gre za njegov pripovedni ali življenjski slog. Od leta 1994 z družino živi v Calgaryju, a se nima za političnega emigranta.
Albahari se je rodil leta 1948 v Peći. Je pisatelj, esejist, prevajalec in borec za svobodo v najširšem pomenu te besede. Sam se nima za angažiranega pisatelja, če to pomeni neposredno politično dejavnost, toda ko je v igri sedanjost s širšimi problemi - je zraven. Med drugim je bil konec 80. let med vodilnimi v gibanju za legalizacijo marihuane v takratni Jugoslaviji. »Sovražniki marihuane jo predstavljajo v najhujši možni luči, ker če bodo izgubili bitko s tistimi, ki podpirajo marihuano, potem lahko prav tako izgubijo bitko na vseh ostalih frontah,« je Albahari zapisal v nedavnem prispevku z naslovom Človek je hodeča marihuana.
Albahari je moral sprva, kot je v spremni besedi k slovenskemu prevodu romana Vaba zapisal Aleš Debeljak, svojo poetiko fragmenta razvijati na robu javne pozornosti. Tako kot je dobil nemajhno mero navdiha in potrditve za lastna iskanja v definiciji pisatelja Danila Kiša, da »proza nastaja tam, kjer se končuje sporočilo«, so tudi mladi srbski pisatelji črpali navdih in spodbudo iz zagonetno privlačnih Albaharijevih zgodb, je zapisal Debeljak.
Vse do balkanske vojne je Albahari zagovarjal estetsko samozadostnost in družbeno ravnodušnost, potem pa je zavzel drugačno držo ter se angažiral zlasti pri reševanju sarajevskih Judov iz srbskega vojaškega obroča. Ko se je preselil v Kanado (»nisem politični emigrant, samo zamenjal sem kraj bivališča«), se je spremenila tudi njegova pisava. V ospredje je vse bolj prihajala, tudi judovska, zgodovina in nujnost pričevanja. Formalno-poetični vidik je zamenjal eksistencialni.
Albahari je bil za svoja dela večkrat nagrajen. Za zbirko kratkih zgodb Opis smrti (1982) je prejel Andrićevo nagrado, zbirka Pelerina (1993) je bila nagrajena z nagrado Stanislav Vinaver, zbirka Vsako noč v drugem mestu (2008) pa z Vitalovo nagrado za knjigo leta. Za roman Vaba (1996) je pisatelj prejel nagrado NIN za najboljši roman. Slovenski bralci imajo na voljo tudi izbor njegove kratke proze Besede so nekaj drugega.
Pred prihodom na vileniški festival je Albahari za STA spregovoril o nekaterih vprašanjih, ki določajo njegovo življenje in delo. Kot vedno je bil realen v svoji domišljiji in poln domišljije v realnosti.
Albahari je nekoč dejal, da je življenje pravzaprav niz izgub, pri čemer še vedno vztraja. »Ko se rodimo, se znajdemo v blaženem nevedenju o svetu, v katerem smo se znašli, zdi se nam, da smo na poti, ki vodi v raj. Potem začne prihajati do izgub in zelo hitro se naučimo, da to ni pot v raj, temveč v tisti dosti bolj mračen del, pravzaprav - v večni mrak.«
Vileniški nagrajenec se izogiba izrazu popolnost, sploh v umetnosti, saj meni, da bi popolnost pomenila njen konec. A dve deli sta ji po njegovem mnenju zelo blizu: roman Bledi ogenj Vladimirja Nabokova in Izklic številke 49 Thomasa Pynchona.
Albahari se ima, kot pravi, za tipičnega judovskega pisatelja v diaspori, kar pomeni, da judovsko kulturo občuti zgolj kot eno svojih “kulturnih identitet". »Med seboj prepletam različne kulture, iz vsake vzamem nekaj, kar je velika prednost.«