Med lepoto in grotesko

Na Gianicolu že od samega jutra mrgoli turistov, ki se z autobusi pripeljejo na rimski grič, da bi ujeli v fotoaparat vsaj delček tiste neizmerne lepote, ki se odpira pred njimi.
Japonec srednjih let doživi ob tolikšni čudovitosti Stendhalov sindrom in se zgrudi na tla.
Ob isti uri, pa čeprav nekaj kilometrov daleč, v sanjskem stanovanju, ki gleda naravnost na Kolosej, se s težavo, po enem tolikih rimskih žurov prebuja Jep Gambardella. Petinšestdeset let stari priznani novinar in pisatelj, kralj rimskih zabav in noči, ki se je v mladih letih iz Neaplja preselil v prestolnico.
La grande bellezza novi, v Cannesu predstavljeni film Paola Sorrentina, pripoveduje dvojno zgodbo. Najprej tisto monumentalnega, zgodovinskega, zanemarjenega a oboževanega Rima in nato še drugo: groteskno, ki govori o prebivalcih, ki živijo v njem.
Umetniki, bogataši, kriminalci, obubožani plemiči, samoušečni intelektualci, kardinali, neuspeli pisatelji, nočne plesalke, novinarji. Oglušujoči ritem plesov in zabav se spaja s čudovito sliko, ki gledalcu vsakič vzame sapo. Rim, kot simbol moralne in etične krize Zahoda, a istočasno Rim, simbol lepote, ki rani. Včasih celo ubija.
Ni slučaj, da sta scenarij napisala režiser Paolo Sorrentino in scenarist Umberto Contarello. Prvi Neapeljčan, drugi rojen v Padovi: pogled, ki ga ponujata gledalcu je tisti, kakršnega ima lahko samo kdor se v večnem mestu ni rodil in ga sončni zatoni na Campidogliju uspejo še vedno presenetiti.
Velika lepota je tako film o Rimu, mestu, ki pokaže svojo najlepšo plat v nočnih urah, ko kaotični promet prestolnice obmolkne, se umakne in pusti, da iz njene zapuščine, iz razvalin in arheoloških ostankov, privreta na dan moč in čar zgodovine.
Sorrentinovo zadnje delo je to. Po eni strani monumentalen, baročen filmski dokument, ki je vizuelno primerljiv Felliniju, po drugi nekam šibka zgodba, ki ne uspe seči gledalcu pod kožo. Lebdi, nedorečena, površinska. Točno taka kot so liki, ki jih obravnava.
V središču dogajanja sodobna italijanska družba, dekadentna tako kot okolje v katerem živi. "Taka, ki zanemarja talent in zmogljivosti - kot je povedal protagonist Toni Servillo - osebne, a tudi skupinske, družbene: v stalnem iskanju nekega hedonističnega užitka, ne da bi se pri tem zavedala ostalih vrednot, vrednosti in lepote".
Njegov lik Jep Gabardella pa se kljub mondenim sprejemom trudi, da bi to globljo resnico spet našel.
A to bo najbrž težko, celo nemogoče, če je res, da se velika lepota, ob zunanji, skriva tudi drugje: v neobremenjeni vero in sanjah v prihodnost, ki jih je Gabardella doživljal v obetajoči mladosti. (Iga)

La grande bellezza (italija 2013) Režija: Paolo Sorrentino
Igrajo: Toni Servillo, Carlo Verdone, Sabrina Ferrilli, Iaia Forte, Pamela Villoresi, Roberto Herlitzka, Isabella Ferrari in Anita Kravos.