»Gledališča so postala picerije«

Igor Pison pravi, da so imeli režiserji pred tridesetimi ali štiridesetimi leti možnost, da ustvarijo predstave, ki so spremenile razvoj in idejo gledališča. Danes pa režiserji »delajo za picerije: gledališča po celi Evropi so postala to. Vsaka predstava mora funkcionirati, režiser si ne sme privoščiti nobenega rizika, nobene provokacije.« Čas, v katerem živimo, pa ostaja kljub temu poln protislovij, krivic, ki v mladem režiserju odpirajo nešteto vprašanj. Nekatera, vezana na sodobno ekonomsko in politično evropsko krizo, je skušal Pison osvetliti v svojem avtorskem projektu Hozana tekočemu računu - zadnji letošnji domači produkciji Slovenskega stalnega gledališča, ki bo prvič uprizorjena v petek, 31. maja, v gledališču Basaglia.
Tržaški režiser Igor Pison se je po maturi na slovenskem liceju in diplomi iz germanistike na tržaški univerzi odločil za študij na akademiji Augusta Everdinga v Münchnu. Tu je lani diplomiral iz operne in gledališke režije, sedaj pa živi v Frankfurtu. Začasno, kot pravi, saj upa, da se bo v prihodnjih letih lahko preselil v kako drugo evropsko državo. »Iz tujine vidiš sebe z neko razdaljo, boljše razmišljaš o sebi ...in se jemlješ manj resno, kar je zelo fanj.«
Ravno med bivanjem v Frankfurtu pa ga je ogromen evro, ki kraljuje pred Evropsko centralno banko (in za mestno Opero), spodbudil, da se je začel zanimati za ekonomijo, obiskovati predavanja nekaterih bančnikov, brati njihove razprave. »Občutek imam, da vse, kar jemljemo kot politika, nima v resnici več nobene veze s tem, kar se res dogaja z nami. Vprašanje potrošništva in predstavništva v Evropi pa se mi zdita pomembnejši od tega, če bom voli Bersanija, Grilla ali ne vem koga. V Evropi se odloča, kljub temu pa razen evropski poslancev ne volimo nobenih predstavnikov. Zakaj moram sprejemati to ohranjevanje moči, ki prihaja z nekega vrha, ki ga ne poznam, ki je brez obraza?
Ali pa: od kod prihaja dolg, s katerim se novorojenci danes rodijo? Zdi se mi, da jih v prihodnje ne bomo več krstili, ampak bomo šli z njimi direktno v banko ...«
Iz teh in podobnih vprašanj se je rodila Hozana tekočemu računu, ki se spogleduje s političnim gledališčem in songi Bertolta Brechta. »Kot gledališčnik imam možnost, da nekaj ustvarim, da postavim neko temo, nek problem, kako se bomo z njim znašli, je seveda druga stvar.Ampak zdi se mi, da se je od leta 1929 do danes zelo malo spremenilo. Materialno gledano že: brivnik je nekoč imel eno rezilo, moj jih ima sedaj pet, baje jih bo v kratkem imel šest ali sedem. Mogoče komuniciramo hitreje in imamo več možnosti za sporazumevanje, nekatere stvari so boljše, ampak se mi ne zdi, da smo ljudje veliko napredovali. In Brecht je že pred 80 leti postavil pod vprašaj vse to, kar je povezano s kapitalizmom. Mi pozabljamo, da demokracija in kapitalizem nista vedno stopala skupaj, da to ni edina možnost za državo in skupnost, ampak le ena od možnih alternativ ...in zdaj je tudi očitno, da ni več vzdržljiva.«