Velike sanje, ki se uresničijo

Velike sanje so se uresničile Martinu Turku, ki bo nocoj premierno predstavil svoj prvi celovečerec v domačem Trstu, a tudi Slovenskemu kulturnemu društvu Barkovlje, njegovim odbornikom in članom, ki bodo tokrat izjemoma zapustili dvorano na ulici Bonafata in se odpravili v smeri gledališča Miela. Tam bodo ob 20. uri z res posebnim ponosom prisostvovali večeru, na katerem bo v vlogi protagonista nastopil eden tistih kratkohlačnikov, ki se je v otroštvu podil po barkovljanskem dvorišču, danes, pri še ne dopolnjenih petintridesetih letih pa je eden najpomembnejših režiserjev slovenske mlajše generacije.
Martinov celovčerec Nahrani me z besedami prihaja v Trst, potem ko so ga v prejšnjih mesecih predstavili v slovenskih kinodvoranah pa tudi na filmskih prireditvah vsega sveta. V njem, poleg poklicnih igralcev, kot so Boris in Sebastijan Cavazza, Jure Henigman, Miranda Caharija, Maurizio Zacchigna, Danjel Malalan, Maša Derganc, nastopa še cela skupina tudi tržaških ljubiteljskih interpretov, ki jih je Turk uporabil za manjše vloge. Kot pomočnik režije pa mu je tudi tokrat stal ob strani še drug tržaški režiser, Jurij Gruden.
»Zelo me veseli - pravi Turk - da bom končno lahko predstavil film domači publiki. Še posebej sem vesel, da je organizacijo dogodka prevzelo SKD Barkovlje, ki nam je izredno pomagalo pri realizaciji filma. Pripravili smo tudi italijanske podnapise, tako da lahko ponudimo ogled filma čim širši publiki.«

Film je doživel cel kup predstavitev. Kje so delo najbolje sprejeli in po tvojem zakaj?
Film kar dobro potuje po mednarodnih festivalih. Bil je na pomembnih festivalih, kot so San Paulo, Mumbai, Tallin, Torino, Montpellier, San Jose. Ob tem je bil še v pomembnih mestih kot so Los Angeles, New York in Oporto. Težko rečem, kje so film najboljše sprejeli, ker sem se sam udeležil samo festivala v Montpellieru. Kljub temu sem prejel kar nekaj čestitk po projekcijah filma preko Twitterja in Facebooka. Iz festivala v Turinu se mi je oglasil tudi režiser Davide Ferrario, ki mi je pisal, da mu je bil film zelo všeč in da sem ga lepo zrežiral.

Scenarij si razvijal v Turinu in Parizu. Kaj to pomeni?
Po eni strani je to odlična izkušnja, po drugi pa dvorezen meč, ker ustvarja prevelika pričakovanja. Lažje je pokazat film, ki ga nihče ne pozna oz. ki ga nihče ne pričakuje.

Kako bi ti sam predstavil film publiki?
Film je družinska drama, ki ima svojevrstno dramaturgijo in atmosfero. Ne sme se ga gledat kot »klasični« film, ampak se je potrebno prepustiti dogajanju.

Večkrat si že povedal, da je film Nahrani me z besedami, film o družini. Je pri tem tudi kaj avtobiografskega?
Ne, ni avtobiografski, čeprav ko sem ustvarjal like filma sem imel v mislih nekaj sorodnikov in njihove karakterje.

Film se loteva tudi zahtevne tematike vere. Misliš, da je to vplivalo na sprejem pri publiki?
Nekateri so ga videli kot verski film, čeprav to ni. V filmu imamo lik klošarja, ki bi lahko bil Jezus. Jezusa vidim kot fascinanten lik, ki ga vsi poznajo, ampak dojemajo na različen način. To sem vstavil v film in to je predvsem pogled Roberta. Kako doživlja to gledalec, je zelo subjektivno. Lik Jezusa je za Roberta zamenjava za očeta. S tem pa nisem imel namena opisovati in ocenjevati cerkve in religije. Gre zgolj za lik Jezusa.

Zakaj tak naslov? Mogoče, ker si tudi ti nekoliko bolj razmišljujoč in molčeč?
V vseh zgodbah glavni lik hoče od drugega komunikacijo, ki je izginila. Hoče besede, ki jih ni več. Hoče se napolniti z nečim, kar lahko ponovno da smisel njegovemu življenju.»

Zanimivo, da si prvi dolgometražec posnel med Trstom in Slovenijo, kjer si se rodil in kjer si kasneje odločil, da boš živel. Ima izbira lokacije tudi kak globlji pomen?
Najprej sem imel v mislih Turin, zaradi raznih naključij pa smo se odločili za Trst. Vesel sem, da sem posnel svoj prvenec prav v Trstu, ker je bil to zame nek skok v preteklost, v kraje in ulice kjer sem hodil, ko sem se začel ukvarjati s filmom. Prav na nekaterih lokacijah, kjer smo snemali, sem se kot osemnajstletnik sprehajal in snemal z videokamero svoje prve posnetke.

In podobno si izbral tudi igralce. Del njih je 'osrednje slovenskih', drugi del pa tržaških. Kako je potekala izbira?
Borisa in Sebastiana sem imel v mislih že med pisanjem scenarija. Onadva sta mi pomagala sestaviti slovenski del zasedbe, vključno z Mirando. Seveda sem si želel v filmu tudi tržaškega igralskega pridiha. Za to pa mi je pomagal Marko Sosič, ki mi je na primer svetoval Maurizia Zacchigno. Z Danjelom Malalanom pa sva že sodelovala.

Boris Cavazza je nekakšna stalnica v tvojih filmih. Tokrat si vključil tudi njegovega sina Sebastijana, prav v vlogi sina in to v najbrž težkem trenutku njunega življenja.
Še isti dan, ko sta prebrala scenarij, sta me poklicala in mi rekla da se jima zdi scenarij zelo dober in da hočeta sodelovati pri projektu.

Med igralce si vključil tudi kar nekaj amaterjev. Kako si se znašel z njimi?
Z Jurijem Grudnom sva opravila dober izbor in bila zelo zadovoljna z izbirami. Vsi so se izkazali kot profesionalci, ki jih ni strah kamere in filmske ekipe.

Kaj pomeni prvi celovečerec v življenju in karieri mladega režiserja?
Verjetno bom na to vprašanje lahko odgovoril šele čez nekaj let. Vsekakor so mi vsi starejši režiserji in producenti vedno pravili, da je najtežje narediti drugi film, ker s tem potrjuješ svoje ustvarjanje v pozitivno ali negativno.

Katere so največje težave?
V bistvu nihče ni čisto prepričan, če ti bo uspelo zdržati neko vizijo čez cel proces. Lahko se zalomi marsikje, najlažje pa pri snemanju, ko imaš 30 snemalnih dni in 40 ljudi, ki vsak dan čakajo, da jim poveš, kaj želiš narediti. Lahko se zlomi marsikje. Enkrat smo imeli predavanje in Vilko Filač je povedal, da za dober film potrebuješ glavo, jajca in Boga.
V teh dneh je film že dopolnil prvo leto starosti. Kako danes gledaš na izkušnjo. Te je spremenila? Bi ti kaj spremenil?
S filmom Nahrani me z besedami sem se res veliko naučil in to v vseh vidikih. Mislim, da je bil to pravi projekt ob pravem času za moj avtorski razvoj. Žal mi je edino, da se ni uspel prebiti na kak festival A kategorije, ampak to pač ni bilo odvisno od nas temveč od selektorjev. Ne, nič ne bi spremenil. S filmom sem zadovoljen. Tako sem si ga zamislil na začetku in tako sem ga naredil. Veliko je bilo debat o koncu filma, ker nekaterim še nekaj manjka, sam pri sebi pa mislim, da je film tak, kot mora bit.

Tvoji trenutni projekti. Kako je z novim delom Gram ljubezni in kako s filmom Vinka Moderndorferja, pri katerem sodeluješ kot asistent?
Trenutno pripravljam dva projekta, en igrani in en dokumentarni. Upam, da ju bom snemal naslednje leto. Projekt z naslovom Gram ljubezni smo trenutno dali na stran in čaka na boljše »finančne« čase. Mislim, da je sedaj trenutek, ko je potrebno delati filme z manjšim budgetom. Večji je budget in manj je možnosti, da se tisti denar dobi. Trenutno bi si želel snemat »manjši« film z majhno zasedbo in majhno ekipo. Vinkotov film je v fazi montaže.

Zakaj si odločil, da boš Gram ljubezni posnel po scenariju, ki ga je napisal nekdo drug in ne ti?
Snemanje po scenariju nekoga drugega je nov izziv. Vsakič ko se lotim novega projekta, iščem nove izzive in snemanje po scenariju nekoga drugega bo sigurno velika ustvarjalna izkušnja. (Iga)