Ivan Gergolet na beneški Mostri

Edini italijanski film, ki letos nastopa v sklopu 29. Tedna kritike na 71. beneški Mostri, je hkrati tudi edini slovenski in edini argentinski film letošnjega festivala. Naslov dela je Dancing with Maria (Ples z Marijo), njegov režiser pa je mladi doberdobski avtor Ivan Gergolet. Zgodovina se tako ponavlja in samo leto po uspehu celovečerca Zoran moj nečak idiot, bo beneška Mostra v nedeljo ob 20. uri in v ponedeljek ob 14. uri gostila film, ki je nastal ob koprodukciji Transmedie, Igorja Prinčiča, slovenske producentske hiše Staragara in pa argentinske produkcije Imaginada films.
Dolgi, temni, kodrasti lasje in posebna oblika oči bolj spominjajo na Južnoameričana kot na Doberdobca. Ko to povemo Ivanu Gergoletu takoj na začetku intervjuja, se on nasmehne in nam pokaže sliko, ki jo izbrska na spletu. Na njej je prikazan njemu enak mladenič, ki pa v resnici ni on, ampak Ricardo Arjona, pop, rock glasbenik iz Gvatemale, pravi zvezdnik tudi Argentini. Tako, da se je Ivanu med snemanjem filma večkrat dogajalo, da so po cesti ljudje gledali za njim in se spraševali ali je on Arjona. Kljub zabavni anekdoti pa dejstvo, da je Ivan Gergolet filmski prvenec posnel prav v Argentini, ni slučaj, ampak skoraj nekakšno znamenje usode. "Na tistem koncu sveta - kot nam je povedal - imam skoraj več sorodnikov kot v Doberdobu. Sestra mojega nonota se je namreč izselila tja v tridesetih letih prejšnjega stoletja in danes imam v Argentini celo vrsto stricev, tet, sestričen in bratrancev. Ko sem bil otrok, so ti sorodniki večkrat prihajali k nam na obisk, zdaj pa mi je ta film omogočil, da sem jih tudi jaz lahko spoznal in obiskal".
Dancing with Maria, je slovenska, italijanska in argentinska produkcija, predstavlja torej tri države, ki so hkrati tudi nedeljivo povezane z njegovim avtorjem, Ivanom Gergoletom.
Kako je prišlo do projekta?
Čisto po naključju. Žena Martina me je vprašala, da bi šel z njo v Buenos Aires in da bi tam posneli intervju z Marijo Fux. Filmski dokument si je želela kot čisto osebni spomin na žensko, ki jo je spoznala na številnih plesnih seminarjih v Milanu in po Evropi. Ženi sem seveda z veseljem ugodil in v tistem trenutku sploh nisem pomislil na kaj drugega.
Ko pa sem dospel v Buenos Aires in pobliže spoznal Mario Fux, mi je bilo kmalu jasno, da gre za čudovito osebnost, kljub temu pa še vedno nisem mislil, da bi iz tega lahko nastalo kaj več. Argentina je itak zelo daleč in tak projekt je bil absolutno predrag.
Kaj se je zgodilo potem?
Ko sem se vrnil domov, sem posnet material montiral in vse skupaj pustil v predalu. Nekaj mesecev kasneje sva z Martino šla na izolski festival in ob kavi pripovedovala Igorju Prinčiču o argentinski izkušnji in o izredni osebnosti Fuxove. Igor si je tisti video zapis želel videti in ko sem mu ga pokazal, je takoj rekel, da iz tega lahko nastane film.
Meni se je vse skupaj zdelo nemogoče, Igorju pa ne. Novembra istega leta sem spet odpotoval v Argentino, vprašal Mario Fux če lahko posnameva film in ona je takoj pristala. Skupno sem v Argentini snemal štiri mesece in pol, zadnjo sceno posnel lanskega oktobra.