»Svoboden in radoveden razumnik«

»Akademik Pavle Merkù je slovenski razumnik in umetnik v najžlahtnejšem pomenu besede. Slovenec po prepričanju in ena najvplivnejših osebnosti kulturnega življenja Slovencev v Italiji. Njegova poklicna zanimanja so se našla v ljubečem binomu: literaturi in glasbi. Merkújev skladateljski opus, tesno povezan z ohranitvijo in ovrednotenjem ljudskega izročila, je tako pomemben, obsežen in odmeven, da že dolgo sodi v nepogrešljivi del slovenske sodobne glasbe in tudi širše kulture. Vedno je posebno mesto namenjal ljudski glasbi in tako prispeval k njenemu zbiranju in ohranjanju. Pisati skladbe v raznih slovenskih narečjih je bil zanj poseben užitek.
Skladateljski, raziskovalni in publicistični opus Pavleta Merkúja pomeni enega od vrhov slovenske ustvarjalnosti po drugi svetovni vojni.
Pavle Merkù je ohranil svobodo, ker ne bi mogel živeti brez nje, ohranil je radovednost, ker ne bi mogel rasti, če ne bi bil več radoveden. Ima se za privilegiranega človeka. Za vsak privilegij je treba plačati določeno ceno, vendar jo, kot pravi, rad plačuje.«
S temi besedami so 7. februarja letos podelili osrednjo Prešernovo nagrado Tržačanu Pavletu Merkúju. Akademik, ki je dolga desetletja deloval kot jezikoslovec, slovenist, etnomuzikolog, etimolog, publicist, kritik, esejist, raziskovalec, glasbeni urednik in pedagog, je danes umrl v 88. letu starosti. Po zadnji skladbi, ki jo je napisal pred natanko desetimi leti, se je spopadal z boleznijo. »To je deset let trpljenja,« je dejal ob prejemu Prešernove nagrade.
Merkúja se bodo v četrtek, 23. oktobra, spomnili s spominskim koncertom: v prenovljeni cerkvi svetega Frančiška na Martinčevem trgu v Kopru bo nastopil Akademski pevski zbor Univerze na Primorskem, ki ga dirigira Ambrož Čopi.
Ob skladateljevi smrti so v Slovenski kulturno-gospodarski zvezi (SKGZ) zapisali, da je Merkújevo delo danes bistvenega pomena pri uveljavljanju bogate kulturne dediščine Slovencev na celotnem obmejnem pasu med Slovenijo in Italijo. »Pot, ki jo je prehodil na kulturnem in znanstvenem področju, predstavlja danes temelje raziskovanja kulturne dediščine Slovencev v Italiji, njegov neustavljivi ustvarjalni zagon pa zgled za celotno narodno skupnost.«
Svet slovenskih organizaciji je pokojniku hvaležen za vse, kar je ustvaril in zapustil slovenski narodni skupnosti, saj je svoje življenje posvetil glasbi in jezikoslovju ter tako prispeval k ohranjanju in ovrednotenju slovenske kulturne dediščine v deželi Furlaniji Julijski krajini, še posebno za narodni preporod v videmski pokrajini. Podčrtali so tudi pomembno vlogo, ki jo je odigral v stikih z italijanskim delom prebivalstva, saj so lahko tudi po njegovi zaslugi spoznali zgodovino in posebnost Slovencev v FJK.
Merkújev skladateljski opus, tesno povezan z ohranitvijo in ovrednotenjem ljudskega izročila, je nepogrešljiv del slovenske sodobne glasbe, zaslovel pa je tudi širom po svetu. Ustvarjal je za malodane vse glasbene sestave in zvrsti: solistična, komorna, simfonično-koncertna in vokalno-instrumentalna dela, samospeve in zbore. Napisal je tudi opero Kačji pastir, ki je bila prva slovenska opera s krstno izvedbo v italijanskem tržaškem gledališču Verdi (1976).
Kot jezikoslovec, dialektolog in govorec več jezikov je veliko pozornosti posvečal narečjem. Obenem je posebno mesto namenjal ljudski glasbi in tako prispeval k njenemu zbiranju in ohranjanju. Sredi 60. let minulega stoletja se je usmeril v zbiranje ljudskega gradiva pri Slovencih v Italiji, ki ga je objavil v knjigi Ljudsko izročilo Slovencev v Italiji (1976). Med najvidnejšimi sadovi tega raziskovanja so mnoge skladbe, ki se opirajo na ljudsko osnovo in so izšle v zbirki Ljudske pesmi Slovencev v Italiji (1981).
Poseben pomen imajo njegova jezikoslovna raziskovanja. Uredil, komentiral in objavil je Slovenska plemiška pisma družine Marenzi-Coraduzzi s konca 17. stoletja (1980), s katerimi je dokazal rabo slovenščine med tujim plemstvom na Slovenskem. Prispeval pa je tudi k razumevanju izvora slovenskih priimkov na jezikovnem zahodu Slovenije ter dokazovanju avtohtonega slovenskega porekla ljudi in krajev, ki danes pripadajo Italiji.
Sintezo svojih estetskih in glasbeno-socioloških spoznanj je zbral v knjigi Poslušam (1983), v kateri se kaže kot pronicljiv analitik in objektiven kritik povojne slovenske in svetovne glasbe.