Safet Zec vabi v svoj »rudnik«

Ljudje, drevesa, predmeti, kraji: štiri besede, ki učinkovito poosebljajo umetniško ustvarjanje Safeta Zeca. In ravno na te štiri skupine so kustosi razdelili razstavo Safet Zec - la pittura come miniera (slikarstvo kot rudnik), ki je na ogled v palači Bomben, v središčni Ulici Cornarotta v Trevisu. Bogat pregled štiridesetletne produkcije tega bosanskega slikarja je priredila Fundacija Benetton v sklopu mednarodne nagrade Carlo Scarpa, ki je letos posvečena Bosni in Hercegovini; v sekciji »vrtov« sta namreč slavila zaselka Osmače in Brežani iz bližine Srebrenice oziroma njuni muslimanski in pravoslavni skupnosti, ki sta se, doživetim grozotam navkljub, odločili, da se vrneta na svoje domove in se ponovno posvetita obdelovanju zemlje. Odprtja se je zato udeležila tudi delegacija mladih domačinov, ki so aktivni v organizaciji Adopt Srebrenica. »Zelo sem ponosen na te mlade in sem jim hvaležen za to, kar delajo,« je dejal v Rogatici rojeni slikar, ki je odraščal v Sarajevu, vojna leta preživel v Furlaniji, danes pa živi in ustvarja med Bosno in Benetkami. »En del naše zemlje so spremenili v prah, življenje pa se na njej nadaljuje tudi po zaslugi teh fantov.«
Zec je razstavo posvetil spominu Alexandra Langra, velikega zagovornika strpnosti in miru. »Od tistega poletja 1995 nosim s seboj stran dnevnika Repubblica, ki je oznanjala smrt mladega italijanskega novinarja in evropskega parlamentarca,« je v manjšem katalogu, ki je izšel ob razstavi, zapisal Zec. Langer se je odpovedal življenju tudi zato, ker »ni mogel več prenašati mednarodne skupnosti, njenega nerazumevanja in opazovanja “bosanske tragedije”, najhujše in najbolj krvave po drugi svetovni vojni«. Čeprav smo se obupano pretvarjali, da javnost ne ve, kaj se dogaja v Bosni, saj smo menili, da bi v nasprotnem primeru ukrepala drugače, smo na dnu srca vedeli, da je bilo vse še kako dobro znano in del nekega načrta, je zapisal Zec. »Alexander in njegova nepričakovana smrt dokazujeta, da so vsi vedeli, da so vsi videli in dovolili to nesrečo, to nepravičnost.«
Razstava, ki bo na ogled do 15. februarja 2015 in jo je uredil Domenico Luciani, je posvečena poglabljanju v Zecov »rudnik«, med tiste štiri stalnice njegovega ustvarjanja: med njegove ljudi, kraje, predmete in drevesa. Med platna, risbe, grafike, bakrotiske, sitotiske, kolaže, suhe igle, tempere, ki pred obiskovalčeve oči pričarajo bosanske vasi, pravljične krošnje dreves, okna, tihožitja, rezino kruha ali kup krompirja, rjuhe, srajce, objeme. Številne plasti barv, časopisnih in knjižnih listov, so odlična podlaga neverjetni natančnosti Zecove roke. »Moja roka je eksperimentirala vse, kar je morala poskusiti,« je nekoč zapisal Zec. »Naposled ni bila več tresoča, ampak je predmet, ki sem ga imel v mislih, dobil želeno obliko, svetlobo, mehkobo ali trdnost, jasnost, ekspresivnost.«