V Trstu sem imel občutek zmagovalca!

Ko je maja Primorski dnevnik slavil 70. rojstni dan, je mladinska stran ŠUM zbrala mnenja številnih mladih bralcev. Med raznimi čestitkami, nasveti in željami, je bila tudi tista goriškega študenta prava Davida Sancina, da bi rad na naših straneh prebral intervju s Cirilom Zlobcem. Visok jubilej v Ponikvah rojenega poeta je prišel ravno ob pravem času. Zlobec bo 4. julija praznoval devetdeseti rojstni dan. Pesnik, prevajalec, prozaist, esejist, ki je bil med drugo svetovno vojno konfiniran v Abruce, nato pa je oblekel partizansko uniformo, je znan predvsem kot ljubezenski pesnik. Njegov celotni opus šteje kar 115 knjižnih naslovov, ob visokem življenjskem jubileju pa je pri Mladinski knjigi izšel bogat izbor njegove ljubezenske lirike. Kajti Ciril Zlobec ostaja trdno zaverovan v moč ljubezni, v tisto čustvo, ki v njegovih očeh (in verzih) »obsega vse, kar zmore človek čutiti,« je v intervjuju povedal Poljanki Dolhar.
S svojo partizansko enoto je na predvečer 1.5.1945 prišel v Sesljan. »Ponoči so nas še z morja bombardirali v tistih gozdičkih nad Sesljanom, proti jutru je nenadoma utihnilo, ladje so se umaknile proti Benetkam se vdat Angloameričanom. Na cesti proti Trstu se je ustavila angloameriška kolona, ki je bila namenjena v Trst, ampak je počakala, da so partizani najtežji del opravili, oni pa so imele avte že oprane za parado. Ko sem s kolegoma prišel v glavno stavbo, so bili v jedilnici še krožniki, v kotu je pa bil gramofon in hreščal. Pride angloameriška patrulja in ko vidijo, da smo bili že mi tam, vprašajo:ali lahko vzamem ta gramofon? In jaz zelo velikodušno: kar odnesite. Imel sem strašen občutek zmagovalca. Nato smo šli tudi mi v Trst, najprej na Stazione marittima, potem v štab na via Carducci, 12. junija pa smo morali it. Moja ožja enota se je ustavila v Razdrtem, jaz pa, da grem študirat. Hoteli so, da grem v Beograd ali Moskvo, mene pa je zanimal jezik, to je moje orodje. In so hitro pohiteli in napisali predlog odlikovanja za hrabrost in povišanja v stalnega oficirja, jaz sem pa predlog strgal in vrgel v koš. Rekel sem: boril sem se za svobodo naroda, ampak v tej svobodi naroda je vsebovana tudi moja svoboda in če hočem it študirat, me morate pustiti. Pa me niso pustili. Ampak na koncu sem kar dezertiral, skočil na vlak za Ljubljano, šel na ministrstvo in rekel, da sem prišel študirat. Zmeraj sem se nekaj upiral,« je v današnjem intervjuju povedal Zlobec