Kurirka in podporočnica Lidia

Objava knjig o italijanskem odporništvu je danes še smiselna? Kakšen pomen imajo danes publikacije o sodelovanju v odporniškem gibanju? Velik. Še posebej so zanimive, če o njem, o aktivnem odporu proti fašizmu prej in potem proti nacizmu spregovorijo neposredni udeleženci. Še večji, če so pričevalke ženske. Dolgo je bila namreč zamolčana ženska udeležba v odporništvu, še najbolj, če so ženske »prijele za orožje«. Omalovaževalno so o partizankah na primer pisali in govorili politični nasprotniki. Po zaključku vojne vihre so jih v kot potisnili tudi nekdanji soborci, češ da ženske ne sodijo v prvo linijo ne oboroženih spopadov ne političnih gibanj. V drugi svetovni vojni je dogajanje vsepovsod tudi ženske »izenačilo« z moškimi vrstniki, v slabem in dobrem, zaključek svetovnega spopada je »stvari postavil spet na pravo mesto«. Ne povsem, saj so ženske v Italiji dobile volilno pravico. Med italijanskimi ženskimi osebnostmi, ki se je med vojno vključila v odporniško gibanje, po njej pa v politiko, je Lidia Menapace. Svoje partizanske spomine, razmišljanja in ocene je strnila v knjižico Io, partigiana (Jaz, partizanka, založba Piero Manni, 2014).