Brez počitka, do zadnje bitke ...

Nagrado Mira za leto 2015, ki jo ženski odbor Slovenskega centra PEN podeljuje domačim ustvarjalkam za izjemne dosežke na področju literarnega ustvarjanja, je v četrtek v Narodni galeriji prejela Ksenija Jus. Strokovna žirija v sestavi Katja Mihurko Poniž, Irena Novak Popov, Maja Haderlap, Tatjana Pregl Kobe in Andrej Detela je v utemeljitvi med drugim izpostavila, da so se soglasno odločili za kantavtorico, pesnico in skladateljico Ksenijo Jus, ker želijo s tem izreči priznanje kritični in angažirani avtorici. »V njenih delih odkrivamo drzno kritiko, neprizanesljivo ironijo, včasih tudi ciničen pogled, ki pa ne preglasi močne lirične izpovednosti njenih pesmih. Z njimi odpira prostor dialoga in spodbuja osebnostno integriteto žensk in spremembo družbene paradigme, zato smo jo izbrali za mirino nagrajenko za leto 2015,« so še poudarili. Ksenija Jus je do sedaj izdala deset avtorskih albumov, njene pesmi pa so bile prevedene v nemški, angleški, poljski, bolgarski, češki, slovaški, bosanski in srbski jezik. Ksenija je tudi članica Ženskega pevskega zbora Kombinat.
Kaj vam pomeni družbeno angažirano ustvarjanje?
Osebno? To živim. Ustvarjanje je življenje. In imam veliko srečo, da življenje delim s srčnimi ljudmi, ki kakor sama, dvigajo glas proti krivicam. Sprememb se ne da ustaviti.
V minulem letu je izšel vaš že deseti glasbeni album, kar priča o vašem dolgoletnem ustvarjanju. Prav v zadnjih letih se vse pogosteje sliši vaš glas tudi na, recimo temu, širši slovenski sceni. Zakaj se kljub vsemu vašemu dosedanjemu delu vaša prepoznavnost dogaja relativno pozno?
Odkar se, vsaj približno zavedam obstoja, me je zanimalo, kako lahko skozi besede in glasbo opišem pogled od znotraj. Raje delam, kot razmišljam o prepoznavnosti, pa tudi, smo tako majhna in – vsaj zame – imenitna skupnost, ki najbolje funkcionira, če lahko spremembe dojema počasi. Pa poglejmo pozitivno, bolje počasi, kot nikoli.
Ko govorimo o vašem delu, ne moremo mimo sodelovanja s Kombinatom. Nenazadnje je tudi Pesem upora, ki je postala neke vrste neformalna himna Kombinatk, kakor tudi verjetno celotnega protestniškega gibanja v preteklih letih, vaše delo. Kako se je začela ta zgodba?
Zgodba Kombinata je bila od nastanka do danes spontana. Mimogrede, 11. januarja je med ljudi prispel dokumentarni film avtoric: Zvonke T. Simčič, Valerie Wolf Gang in Urše Bonelli Potokar, ki bo, upam, našel pot tudi čez meje in žice. Ko se nam ljudem, ali na skupinskem ali na individualnem nivoju življenje preprosto dogaja, gre pri tem za človeško spontanost. Vsaj osebno o takih rečem ne razmišljam. Jih pa zato toliko bolj čutim in živim. O vlogi Kombinata in mnogih vstajniških gibanj, o vsem, kar se nam kot skupnosti – v ožjem in širšem smislu dogaja, bomo verjetno čez desetletja gledali s precej jasno distanco. To, kar je naša dolžnost v tem trenutku, pa je, da z delom nadaljujemo – brez počitka, do zadnje bitke. Za resnično svobodo duha se je pač potrebno boriti. In pri tem nimam v mislih samo Kombinata, temveč vse nas, ki smo ljudje. Ni lahko, je pa vsaj občasno tudi zabavno in predvsem: zdravju zelo koristno.
(Več v sobotni izdaji Primorskega dnevnika)