Razgibajmo to mrtvilo

»Pri meni je znano, da prehitro mislim, preskakujem, sem konfuzna, sem nejasna, govorim neumnosti. Osebno imam rajši napisana vprašanja. Vsi ljubite kratke odgovore, ampak, če ljubite kratke odgovore, ne postavljajte mi vprašanj, ki zahtevajo štiristo strani odgovora.«
Odgovori Jolke Milič so res izčrpni. Energični prevajalki iz Sežane ne zmanjkuje besed. Ne zmanjkuje ji niti energije za neutrudno prevajanje poezije iz španščine, francoščine in še zlasti iz italijanščine v slovenščino ter iz slovenščine v italijanščino. Če v knjižnično bazo Cobiss vtipkamo njeno ime, vrne iskalnik več kot 770 zadetkov. Gre za članke, zapise in še zlasti objave njenih prevodov pesmi v revijah, knjigah in zbirkah. V italijanščino je prevedla dela vseh največjih slovenskih pesnikov: Kocbeka, Šalamuna, Zajca in še zlasti Kosovela. Žilava gospa, ki je celo življenje preživela v stanovanju na Partizanski cesti v Sežani, kjer je potekal tudi dvourni pogovor za Primorski dnevnik, že ogromno let neprekinjeno tke vezi med slovenskim in italijanskim narodom. Jolka Milič praznuje danes devetdeseti rojstni dan. Stara znanka Primorskega dnevnika, v katerem se dosledno oglaša med podpisniki pisem uredništvu, je deklarirana antijubilantka ...
»... Slovenci ste prav obsedeni s temi obletnicami. Popolnoma razumem, da je bil nekoč veliki dosežek priti do visoke starosti. Dandanes pa odprete časopis in lahko zasledite same objave o jubilejih. Pri triinosemdesetih letih je človek še premlad za smrt. Odprite časopis in na eni strani boste opazili kult jubilejev tudi v privatnem življenju, recimo stoletnega jubilanta s torto, na drugi pa novico o ostarelih, ki nimamo kam jih spraviti: odžirajo nam kruh, kradejo nam delovna mesta ...«

Celotni intervju v sobotni tiskani izdaji Primorskega dnevnika