Ti si moj, jaz tvoj ...

»Moj stih pa se prebil bo v dni bodoče/ in te slavil, naj Čas počne, kar hoče.« Tako je nekoč zapisal William Shakespeare in ni se motil. Njegovi verzi živijo tudi štiristo let po njegovi smrti, v letošnjem, Shakespearjevem, letu še bolj intenzivno, javno, glasno. Velikemu angleškemu pesniku in dramatiku, avtorju nepozabljenih sonetov in gledaliških tekstov, so se v torek poklonili tudi v veliki dvorani Kulturnega doma, na večeru, ki si ga je Slovensko stalno gledališče zamislilo v sodelovanju z Stalnim gledališčem Furlanije - Julijske krajine in jezikovno šolo British School. Naslov V tem stihu moja bo ljubezen vedno mlada so si izposodili v 19. sonetu, občinstvu pa ponudili prijeten izbor Shakespearjeve poezije in glasbe, ki je tako ali drugače povezana s tem mojstrom pisane besede. Vse do tiste zaključne Greensleeves, ki velja za edino skladbo, ki so jo v Shakespearovem času uporabili v eni od njegovih uprizoritev.
Režijo večera je podpisal Eduard Miler. Postavitev je bila zelo preprosta, a učinkovita. Ob velikem črnem klavirju so bili zbrani protagonisti – sopranistka Laura Antonaz, lutnjar Fabbio Accurso, pianist Elia Macrì, igralka Nikla Petruška Panizon ter igralca Andrea Germani in Vladimir Jurc. Na velikem platnu so si sledile video projekcije gledaliških obrazov in mask. Govorjena in peta beseda sta se prepletali, prav tako beseda, glasba in jeziki. Priznana sopranistka, ki redno sodeluje na prestižnih festivalih, je v angleščini zapela o Ofeliji, Desdemoni, Orfeju in drugih znamenitih junakih. Na strune hruškaste lutnje jo je spremljal Fabio Accurso, glasbenik z bogato koncertno kariero, na klavir pa mladi tržaški pianist Elia Macrì.
Branje znamenitih sonetov je bilo zaupano vsem trem igralcem, ki so verze podajali v slovenščini in italijanščini ... pri čemer je prijetno izstopala ritmičnost in blagozvočnost slovenskih rim. Osrednjo vlogo je v njih odigrala ljubezen (in ker te ljubim, s Časom se borim/ in kar ti vzame, spet ti podelim), največkrat homoseksualna (... ti si moj, jaz tvoj, kot tistikrat, ko prvič zrl si vame; utrujen od vsegà, bi rad zaspal, če ne bi ti, moj dragi, sam ostal).