Virzì navdušen nad tržaškim zdravstvom

Marco Cavallo, predvsem pa njegov pomen in simbolika, sta prejšnji teden zaživela tudi na velikem platnu festivala v Cannesu. Barvani konj, ki je nedeljivo povezan z odprtjem italijanskih umobolnic in zakonom Basaglia, nastopa namreč v Virzijevem filmu La pazza gioia, ki ga je režiser iz Livorna predstavil v sklopu Quinzaine de realisateurs. V četrtek, 26. maja, ob 20.45 bosta Paolo Virzì in žena Micaela Ramazzotti (ki je z Valerio Bruni Tedeschi protagonistka filma Noro veselje) spregovorila občinstvu tržaškega kina Giotto.
»Seveda sem v to zgodbo, ki sva jo napisala s Francesco Archibugi, želel postaviti tudi Marca Cavalla, ker je to najin poklon simbolu enega najbolj povednih trenutkov reforme Basaglia - je Virzì povedal že v Cannesu - in ker sem prav Marca Cavalla in dokumentarec, povezan z njegovo zgodbo, pred dvema letoma uvrstil v spored turinskega filmskega festivala, ki sem ga takrat vodil. Ob tisti priložnosti sem pravzaprav prvič prišel tudi na sled posebni tržaški realnosti, ki je na področju rehabilitacije in zdravljenja umsko bolnih edinstvena. Priznati moram, da me je spodbujala in vodila med snemanjem tega novega filma.«
Je v filmu La pazza gioia torej prisoten tudi Trst?
Indirektno. Film sem v celoti posnel v Toskani, točneje v Versiliji, se pravi območju med Grossetom, Piso in Pistoio. Tam sem našel Vilo Biondi, ki je nato postala sedež rehabilitacijske skupnosti, kjer se zdravita protagonistki Beatrice in Donatella. V okolico, ki jo tudi sam zelo dobro poznam, ker sem tu pač doma, sem nato postavil njune dogodivščine. Vseeno pa sem pri pisanju scenarija imel pred sabo tržaško stvarnost, predvsem pa primer krepostnega zdravstva, ki ga Trst še danes predstavlja na tem področju in po katerem bi se morala Italija zgledovati. Poleg tega mi je pri pisanju scenarija zelo pomagal vaš psihiater Peppe Dell'Acqua, ki je s svojim neskončnim poznavanjem tega argumenta preprečil, da bi se nam v scenarij vrinila kaka napaka.
Zakaj ste se odločili za komedijo, ki pa se loteva tako resnega in tudi trpkega argumenta kot je umska bolezen?
Tema je gotovo zelo resna, s soscenaristko Francesco Archibugi pa sva se odločila, da jo želiva približati gledalcem na lahkoten način, tudi zato, ker upava, da jih bo to prisililo k razmisleku. Zgodbo sva tako zaupala po svoje nori pustolovščini dveh protagonistk, Beatrice in Donatelle, se pravi Valerii Bruni Tedeschi in Micaeli Ramazzotti, ki poosebljata umski bolnici. Ženski se spoznata v zdravilišču na toskanskem podeželju, kjer deluje skupnost, ki se posveča prav pomoči mentalnim bolnikom. Donatella in Beatrice sta si karseda različni, vseeno pa najdeta v skupnem begu razlog za prijateljstvo.
Gre seveda za zelo zabaven, a hkrati tudi ganljiv film, ki v marsičem spominja na Thelmo in Luoise, zaradi česar so ga takoj opredelili za komedijo on the road ...
Gotovo gre za zabavno, a upam tudi človeško zgodbo. S Thelmo in Luoise ima skupno dejstvo, da gre spet za ženski, ki se z avtomobilom peljeta v neznano, a nadaljevanje zgodbe je precej različno. V tem filmu sva s Francesco želela izpostaviti nepravičnosti družbe, v kateri živimo, in trpljenje ljudi, ki jih naše okolje postavlja na rob. Pri tem seveda nisem hotel posneti dokumentarca, temveč komedijo, ki bi gledalcu na zabaven način predstavila stvarnost, ki je tistim, ki nimajo podobnih težav, nepoznana. Istočasno pa sem si želel posneti film, ki bi pripovedoval o sreči in veselju, o potrebi po svobodi, saj si jo vsi želimo.
Zakaj ste se odločili, da na zabaven način spregovorite prav o umskih bolnikih?
Predvsem zato, ker o teh boleznih v resnici še vedno premalo govorimo, ker se tega argumenta vselej izogibamo. V gledališču in literaturi je kar nekaj materiala, posvečenega tej tematiki, od Pirandella do Tennesseeja Williamsa, a drugače se umskih bolezni bojimo, ker pač vemo, da je v vsakem prisoten odstotek norosti. Mislil pa sem, da se javno zdravstvo drugače odziva na ta problem: v Italiji je zakon Basaglia že pred osemintridesetimi leti odpravil umobolnice, medtem pa so se pojavile drugačne strukture in danes je obračun celo negativen. V smislu, da je ponekod današnja situacija celo hujša, kot je bila pred letom 1978.
Kako to mislite?
Javno zdravstvo ni poskrbelo za odprtje alternativnih struktur. Pred časom sem gledal norveški film, ki je pripovedoval prav o tem, kako na severu skrbijo za umske bolnike, jim priskrbijo stanovanje, jim sledijo in zagotovijo čim bolj normalno življenje. Pri nas tega ni. V večini primerov je vse prepuščeno družinam pacientov, zdravilišča in skupnosti, v katerih pomoč poteka z muzikoterapijo, pet terapijo ali drugimi oblikami zdravljenja, so običajno skrita, ker jih v bistvu nočemo videti. Trst je izjema, vi imate s tem v zvezi drugačno kulturo. Pri vas zdravljenje poteka podobno kot na severu, bolniki si delijo stanovanje in zdravstveni sektor jim omogoča čim bolj normalno življenje. Najbrž ne bo nikoli nihče ozdravil, dejstvo, da jih ostali sprejmejo za to, kar so, in jim to tudi dokažejo, pa je zanje zelo pomembno.