S poznavanjem proti strahu

Lorenzo Declich velja za dobrega poznavalca islamskega sveta. Doktor islamskih znanosti, prevajalec iz arabščine, sodelavec revije Limes in raznih spletnih medijev, je tudi avtor več zanimivih knjig. Najnovejši nosita naslov Islam in 20 parole (Islam v 20 besedah) in Giulio Regeni, le verità ignorate (Giulio Regeni, ignorirane resnice).
V sredo, 28. julija, ob 21. uri bo Declich gost tržaškega festivala Lunatico v svetoivanskem parku; na prireditvenem prostoru ob restavraciji Il posto delle fragole bo beseda tekla predvsem o islamu.
Tržaško srečanje nosi naslov Pod tančico obrabljenih fraz: česa ne vemo o islamu, Bližnjem vzhodu in nas samih. Začniva pri islamu: česa ne vemo, pa bi morali?
Izhodišče za nocojšnji pogovor je knjiga Islam in 20 parole, ki je letos izšla pri založbi Laterza. Sestavil sem jo kot nekakšen priročnik, izhajal pa sem iz odnosa, ki ga danes večina zahodnjakov ima do islama. Ocenjujem namreč, da je ta naš odnos problematičen, saj ga pogojuje in dominira strah, ki ga ustvarjajo mediji. Res je na primer, da terorizem prihaja k nam iz islamskega sveta, ampak prav tako je res, da gre za specifičen in zelo majhen del islamskega sveta. Mediji pa vzbujajo vtis, da sta terorizem in islam isto in da skušata uničiti zahodni svet. Posamezne dogodke bi morali kontekstualizirati, jih pojasniti s pomočjo bolj korektnih izhodišč, ki niso nujno vezana na kroniko.
Za novinarje je včasih težko določiti, kje je meja med pravico/dolžnostjo po informiranju in nepotrebnim širjenjem strahu ...
Novinarji bi si morali vzeti čas za razmislek, da bi tako poskusili razumeti posamezne dogodke in o njih povedati kaj bolj tehtnega. Mislim, da se v ta namen splača odpovedati kaki uri neposrednega prenosa. Kajti v nasprotnem primeru morajo govoriti o skoraj neznanih in nepoznanih zadevah, zaradi katerih so tudi sami prestrašeni, in ta strah večkrat posredujejo gledalcem. Kar je spet usluga teroristom ... Knjigo Islam in 20 parole sem napisal tudi z namenom, da bi bralcem dal nekaj temeljnih informacij, ki bi jim lahko koristile pri razmišljanju. Kajti če nočemo, da nas premaga strah, se moramo vsi naučiti spoznavati islam.
Na tržaškem večeru bo beseda tekla tudi o Giuliu Regeniju. Nesrečnemu raziskovalcu iz Fiumicella ste pravkar posvetili knjigo. Ali tudi v njej zagovarjate stališča, ki ste jih objavili na blogu kolektiva Wu Ming, da bi Giulia lahko rešili? In da se to ni zgodilo, ker Italija ni želela razdražiti zavezniškega in prijateljskega Egipta?
Članek, ki ga omenjate, je eno od izhodišč, na katerih sem začel pisati knjigo. Veliko stvari, ki se tičejo tega žalostnega dogodka, so bile namreč takoj jasne. Ocenjujem, da je politično prijateljstvo med Italijo in Egiptom pogojevalo potek dogodkov. Italija je bila, ko je iskala informacije o pogrešanem Giuliu, preveč »sramežljiva in mehka«. Poleg tega je skušala sodelovanje vzpostaviti na sodni ravni, čeprav je dobro vedela, da to v režimski državi kot je Egipt ne vodi nikamor. Po mojem mnenju bi bila morala biti veliko bolj odločna.