Film kot vera v človeka

Slovenskemu filmskemu režiserju Vladu Škafarju so v četrtek, v sklopu festivala Tisoč oči, podelili nagrado »anno uno filmarju našega časa«. V gledališču Miela so predstavili njegovo dosedanjo filmsko produkcijo, tudi najnovejši film Mama, ki je na Festivalu slovenskega filma v Portorožu pravkar prejel nagrado Združenja slovenskih filmskih kritikov. Gre za film, ki je tesno povezan z Beneško Slovenijo, nastal pa je v koprodukciji z goriško Transmedio. V glavnih vlogah nastopata Nataša Tič in mlada Benečanka Vida Rucli.
Pravite, da niste nikoli snemali niti dokumentarnih niti igranih filmov, ampak samo filme. Se vam zdi, da te definicije utesnjujejo ustvarjanje?
Res je, da se mi ti izrazi dostikrat ne zdijo ustrezni, mislim pa, da tudi zato, ker noben moj film ni dokumentaren ali igran. Če že je v njem neko izhodišče, ki je pogojno rečeno dokumentarno, ga film prenese nekam drugam, v neko meditacijo, osebni pogled. V filmu Otroci se morda zdi, da so to pogovori z ljudmi, a jaz teh ljudi ne dokumentiram, ampak samo vodim njihove notranje misli, jih zapletem v pogovor s sabo. Isto stvar bi lahko govoril kdorkoli drug, tudi izbrani so po naključju. Že zato dokumentarnost ne pride v poštev, igrani pa tudi niso. Res je, da sem v dveh filmih uporabljal profesionalne igralke in igralce, ampak v mojem filmu niso igrali, ker niso imeli kaj igrati. Niso dobili scenarija, dialogov, niti jim nisem nikoli dal nobenih napotkov, kaj naj naredijo. Z njimi sem delal na podoben način kot delam s tistimi, ki niso igralci. To pomeni, da jih v dolgih druženjih predvsem poskušam spoznati in potem za film uporabiti tiste stvari, ki ustrezajo posameznemu trenutku filma in celoti.
Najbrž ima kljub vsemu odločilno vlogo v vaših filmih izbira igralcev, saj morajo biti v simbiozi s scenarijem, ki ga imate v glavi in ga niso nikoli videli.
Ravno obratno, nikoli ne izbiram igralcev oziroma nastopajočih. Vedno so to ljudje, ki nekako pridejo v moje življenje, nikoli še nisem izbiral med dvema, ali da bi v glavi imel nekoga, pa bi potem izbral nekoga drugega. Tisti, ki mi prvi pride v glavo, je človek, s katerim delam tudi, če gre vse narobe. Pri tej metodi dela je predvsem vera v človeka, vera, da je v vsakem človeku vse tisto, kar me zanima. Kako je nekdo oblečen, kako govori, kako zgleda, ni pomembno, kar je v človeku bistveno, pa se mi zdi, da lahko odkriješ v vsakem. Čeprav na zunaj zgledamo različni, so bistvene stvari precej podobne.
Kako pa je Benečija vstopila v vaše življenje in nato v film Mama?
V Benečiji obstaja lepa prireditev, mednarodni festival Postaja Topolove. Tja so me povabili s filmom Oča, to je bilo pet ali šest let nazaj, in takrat so se med nami spletle vezi in večina ljudi, ki nastopa v Mami, so povezani ali s Postajo ali z ljudmi, ki sodelujejo na tem dogodku. V dolgih letih priprav sem vsako leto obiskoval Postajo in tudi sicer v drugih letnih časih obiskoval te kraje, srečeval ljudi in potem je vse to postalo del filma. Vedel sem, da se bo dogajal zunaj meja Slovenije, ker je tako izhodišče filma, da mama hčerko odpelje ven iz okolja in jezika, v katerih je doma. In bilo mi je takoj jasno, da bo to Italija. Mesto, kjer se mi je največ tega filma začelo odvijati, je bil Čedad, Nadiža, Postaja je tam blizu in počasi je vse to prišlo skupaj.
Tako se je najbrž zgodila tudi koprodukcija s Transmedio iz Gorice.
Z njimi smo se poznali že prej, sodelovali so pri festivalu Kino Otok, delali so z Janom Cvitkovičem in drugimi slovenskimi produkcijami, tako da so med najbolj aktivnimi producenti, ki sodelujejo s slovenskimi filmi. Bilo je nekako normalno, da delamo skupaj.