Friends, nova plošča skupine White Lies

Nostalgija po glasbi iz osemdesetih let je še vedno živa. Omenjeni glasbeni trend je v zadnjih letih vedno bolj v ospredju, kar se še najbolj pozna na angleškem otoku, naj omenim le nekatere bende, na primer Glasvegas, Editors in The Vaccines. Z določenega zornega kota se glasba benda White Lies približuje tudi ameriškemu indie-rocku (beri The Killers, Glasvegas). No torej, White Lies je mlada zasedba, ki se ukvarja s tem tipom glasbe, pred dvema tednoma pa je izdala nov glasbeni izdelek Friends.
Friends je četrta plošča mladega angleškega tria, doma iz Londona. Prvi album To Lose My Life ... je bend izdal leta 2009 in z njim takoj doživel viden uspeh. Pevec, kitarist in pianist Harry McVaigh, basist in avtor besedil Charles Cave ter bobnar Jack Lawrence-Brown, so po izdaji prve plošče veliko koncertirali in to ne le na angleških tleh. Nastopili so tudi kot predskupina na mednarodnih glasbenih turnejah zasedb Coldplay, Kings of Leon, Muse in Glasvegas. S pomočjo bolj znanih bendov so se tako predstavili širši javnosti.
Po dveh letih je bend izdal nov plošček Ritual, leta 2013 album Big TV, letos pa je zagledal luč Friends. Ploščo sestavlja deset komadov za malo čez štirideset minut glasbe. Kar nekaj je tako imenovanih »radio friendly« (radiu prijaznih) pesmi, na primer single Hold Back Your Love, ki poslušalcu skoraj nehote ostane v spominu. Podobno se zgodi tudi z naslednjo Don't Want To Feel It All, ki spominja na zadnje pop komade angleškega benda Coldplay. V komadu Swing zaznamo tudi glasbeni vpliv zasedbe Depeche Mode, ene izmed najbolj znanih skupin osemdesetih, ki velja še danes za izredno razpoznaven bend. Plošček se nadaljuje po podobnem glasbenem kalupu in to vse do konca, ko je na vrsti bolj umirjena Don't Fall.
Album Friends v glavnem ne zveni ravno »prijateljsko«, ampak dokaj žalostno in nostalgično ... in zato ni ravno primeren za depresivne ljudi.

Friends
White Lies
New wave, indie pop
BMG, 2016
Ocena: ★★★★★★☆☆☆☆