»Kot borbena ladjica v istem brodovju«

Na simpoziju o akademiku Borisu Pahorju in Edvardu Kocbeku, ki je aprila potekal v Ljubljani, je ena izmed osrednjih tem bila tudi predstavitev tesnega sodelovanja med revijama Zaliv in Kaplje. O tej povezavi je na dogodku poleg Janeza Bizjaka spregovoril tudi Tomaž Pavšič, ki velja za glavnega ustanovitelja in prvega urednika idrijske oporečniške revije Kaplje. Tomaž Pavšič je več kot pol stoletja aktiven na družbenem, kulturnem in političnem področju. Med drugim je kot vicekonzul služboval na Slovenskem generalnem konzulatu v Trstu. Bil je prvi slovenski predstavnik, ki ga je v »mesto v zalivu« leta 1993 imenovala Republika Slovenija in ni bil kader nekdanje Socialistične federativne republike Jugoslavije. S pisateljem Borisom Pahorjem sta se spoznala že davno.
»Tisti časi so zdaj daleč za nami. Močno so se nam vtisnili v spomin, ker smo jih doživljali s polno zavestjo in smo v tistih razmerah delovali, kakor nam je narekovalo srce, ne le pamet. Nismo bili agentura kakih sovražnikov zunaj države, kakor se je bala tajna policija (nerad ponavljam besedo »Udba«, ker mi še vedno zveni strašilno in prostaško jugobalkansko). Borisa Pahorja sem samopobudno spoznal že mnogo prej, mislim, da leta 1954, ko sem mu bil, ves navdušen nad njegovo knjigo Moj tržaški naslov, pisal neko izpovedno pismo in mi je zelo razumevajoče odpisal. Leto pozneje sem ga prvič obiskal. Dobil sem bil namreč kot absolvent prehodno službo vzgojitelja v Tolminu in takrat sem prišel tudi do »prepustnice«. Za kratek čas sem jo dobil, dokler mi je niso vzeli, baje zaradi moje »osebne varnosti«. Moja prva pot s prepustnico je bila do Borisa Pahorja, ki je takrat imel svojo delovno postojanko v Ulici San Nicolò (v Ljubljani bi rekli »Šenklavška«) blizu Rusega mosta. Potem sem v raznih obdobjih obiskoval Borisa tudi na njegovem domu nad Barkovljami. Pahor je bil zelo vesel, ko sem prišel k njemu s profesorjem Eziom Martinom, Provansalcem - Slovencem iz Pinerola v Piemontu, prevajalcem našega Franceta Bevka v italijanščino.
Prav to druženje in prijateljevanje pa je najverjetneje kasneje močno zaznamovalo tudi tesno sodelovanje obeh revij, tržaške revije Zaliv in idrijskih Kapelj ...
»Med ljudmi, ki imajo enake ideale, ob primernih razmerah naravno počasi zraste tiha povezava. Bojevniki za enake cilje si postanejo bližnji in zaupljivi, prijateljski. Vendar je to drugo, kot tisto, kar v pokvarjeni politiki imenujejo »omrežje« in temelji na grobem egoizmu. To je duhovna prijateljska vez, ki medsebojno opaja ljudi za plemenito, skupno dobro. Z Borisom Pahorjem smo se tesneje spoznali predvsem številni posamezniki. Za njim smo hodili na njegove nastope in predstavitve v Ljubljani in na Primorskem. Komentirali in širili smo njegove Glose, se z njim srečevali na Gregorčičevih proslavah, na Dragi …
Vedno več nas je bilo, podpirali so nas zamejci, Tržačani, Goričanka Marija Češčut. Vesel sem bil, če so se tudi prek mene spoznavali vedno novi, prijateljsko nastrojeni ljudje. Vsi smo iskali tovariše in vzore ter navezovali stike z demokratičnimi pisatelji in narodnjaki. Tako smo tudi mi »Kapljaši« obkrožali Pahorja in Kocbeka. Skupnih srečanj zaradi raznih težav skoraj nismo imeli. Ko se je naša povezava s Pahorjem z nastopom revije Zaliv še bolj utrdila, smo se posamezno ali v dveh dobivali »pri Marički« v Dutovljah.«