Najdenih triindvajset Mušičevih dachauskih risb

Včasih je treba lepe zgodbe skrivati in počakati, da dozorijo, zato da jih lahko delimo z našimi bralci. Začetek zgodbe, ki jo končno lahko zapišemo, ki še ni bila nikjer in nikoli zapisana, sega v najbolj kruto poglavje polpretekle zgodovine človeštva. Zanjo smo izvedeli pred skoraj enim letom, a bili smo zavezani molku. Čudež je, da molka do danes nihče ni pretrgal. Zdaj je čas, da o njej javno spregovorimo.
NEPREDSTAVLJIVO
Ta zgodba ima najprej prijazni in umirjeni obraz tržaškega zgodovinarja Franca Cecottija, ki je med dolgimi urami urejanja zgodovinskega arhiva partizanskega združenja VZPI-ANPI v Trstu 20. julija lani (!) našel nepredstavljivo: kartonasto mapo, na katero je neznana roka z velikimi črkami napisala »Disegni campo Dachau« (Risbe taborišče Dachau), in v njej 23 risb na navadnem, odrabljenem papirju. V trenutku je prepoznal avtorja – Zorana Mušiča. In motiv – dachauske umirajoče trpine in mrliče, ki so bili podlaga za Mušičev kasnejši grafični in slikarski ciklus Nismo poslednji, najbolj pretresljivo umetniško pričevanje nacističnega zločina nad človeštvom. Prepričani smo, da je ob pogledu nanje tudi Franca Cecottija spreletel srh. Ker je Mušič v koncentracijskem taborišču tvegal življenje, ko je smrt okoli sebe upodabljal, zato da ne bi nihče – če bi vsaj risbe preživele – mogel tajiti zločina. In ker je bil najden zaklad: z izjemo umetnikove zapuščine, ki je v zasebni lasti vdove, ni na svetu druge zbirke s tolikimi Mušičevimi dachauskimi risbami. Neznanec, verjetno deportiranec – toda gotovosti o tem danes še ni –, jih je po vrnitvi iz taborišča izročil tržaškemu združenju, za katerega je vedel, da zbira dokumentacijo o deportacijah in deportirancih. Odločil se je, da morajo ostati v lasti združenja. Več o tem bo povedal Cecotti sam na novinarski konferenci v torek, 28. novembra, opoldne v muzeju Revoltella v Trstu. Ob njem bosta direktorica muzeja in predstavnik mestne uprave.
Zelo verjetno je, da ni risb, od izročitve neznano kdaj do lanskega odkritja, videl nihče drug. Zanje je Mušič uporabil svinčnik, črnilo, včasih črnilo, pomešano z vodo. Dvajset risb izmed triindvajsetih je podpisal s svojim priimkom, ki tedaj še ni izgubil strešic. Pripisal je »Dachau 1945«, nekaterim je dodal še par slovenskih besed, srhljivih: »Osteklenele oči«, »Lačen sem«, »Eden brez krste«. Večina risb je tudi oštevilčenih. Vedel je, kaj tvega, ko upodablja dachausko »običajno barbarstvo« – tako je o njegovih risbah zapisal umetnostni kritik Jean Clair –, zato je bila vsaka podoba dragocena, nenadomestljiva. Ko je moral Mušič na vrat na nos še istega leta zapustiti Slovenijo, je na cesti med Postojno in Sežano izgubil več svojih dachauskih risb. Ker se z izgubo ni sprijaznil, je v slovenskim tisku objavil oglas, v katerem najditelja prosi, »naj jih proti nagradi vrne Mušiču, Tavčarjeva 2-III v Ljubljani«. Samo polovica risb, nastalih v Dachauu, je nazadnje preživela. Zelo verjetno je, da tudi Mušič sam ni vedel, da je del preživelih pristal v tržaškem arhivu.
Ker se je Cecotti, temeljit in natančen raziskovalec, neprecenljiv sodelavec združenja VZPI-ANPI, dobro zavedel pomena najdbe, je v dogovoru z združenjem ANED (nekdanji politični deportiranci), s katerim partizansko združenje deli sedež in tudi arhiv, stopil do muzeja Revoltella in na podlagi posodbene pogodbe, sklenjene 2. oktobra letos, predal muzeju Mušičeve risbe. Zato da bodo zanje skrbeli, jih hranili na varnem, predvsem pa omogočili ogled, ker je njihova pričevalna moč pretresljiva in neminljiva. Omembo zasluži tudi podatek, da po najdbi triindvajsetih risb v arhivu VZPI-ANPI je še ena Mušičeva dachauska risba prišla na dan iz arhiva druge tržaške ustanove.
»V Dachauu sem našel svojo resnico. Pred deportacijo nisem imel prave osebnosti, name je vplival najprej De Pisis, nato post-impresionizem ... V Dachauu pa sem risal skrivaj, zlasti v obdobju dveh tednov, ki sem jih preživel v revirju taborišča, kamor SS-ovci niso vstopali. Ležali smo na nadstropnih pogradih, vsako jutro so se okrog mene kopičila trupla, eno na desni, eno na levi, dve zgoraj, dve spodaj ... Res nisem mogel, da ne bi skiciral teh podob smrti. Zatem sem risbe skrival pod srajco,« je povedal Mušič leta 1995 ob robu svoje velike retrospektive v pariškem Grand Palaisu. Dachauske risbe – vsega skupaj štiriintrideset – so bile v Parizu na ogled v malem prostoru sredi razstavne dvorane. Poltema in tišina kakor v svetišču. »Ko sem risal, sem se oklepal tisočerih detajlov. Tragično eleganco sem videval v teh krhkih telesih. Kako natančni so bili detajli: roke, tenki prsti, noge, priprta usta v poslednjem poskusu, da bi zajela še nekaj zraku. Kosti so bile prekrite z belo kožo, rahlo modrikasto. In strah me je bilo, da bom te izmozgane oblike izdal, da jih ne bom upodobil dragocene, kot sem jih videl, privedene do bistva. Nezadržna potreba me je silila v risanje, zato da ne bi te veličastne in tragične lepote izgubil,« je bil Mušičev spomin na zadnje dachauske dni.