Ta teden pred 10 leti (6)

V slogu ameriškega #throwbackthursday oziroma četrtkovega »obujanja spominov iz preteklosti« v novem letu na spletni strani vsak četrtek objavljamo kako vsebino, ki smo jo v istem tednu leta 2008 - pred točno desetimi leti - objavili v tiskani izdaji Primorskega dnevnika.
Danes nadaljujemo obujanje spominov s člankom o odmevih italijanskega prevoda Nekropole Borisa Pahorja. Članek je bil objavljen v torek, 5. februarja 2008.

Med poslušanjem skoraj polurnega intervjuja se je misel vrinila kar nekajkrat: kar ni Slovencem v Italiji uspelo v teku večdesetletnih prizadevanj, uspeva v tem začetku leta 2008 Borisu Pahorju. Po njegovi zaslugi, ali bolje rečeno po zaslugi italijanskega prevoda Nekropole, ki je izšel pri rimski založbi Fazi Editore, je Italija spoznala slovensko tržaško skupnost in fašistični načrt, ki jo je želel izbrisati. Zvedela je za požig Narodnega doma in seveda za obstoj uspešnega petindevetdesetletnega tržaškega pisatelja, ki ga cenijo marsikje, le v državi, v kateri živi, ne. Vsedržavni dnevniki (po Repubblici tudi Corriere della Sera) mu posvečajo cele strani, njegovo knjigo so v soboto predstavili med priljubljeno televizijsko oddajo Che tempo che fa, ki bi Pahorja rada v kratkem gostila tudi v studiu. Včeraj je bila na vrsti oddaja Fahrenheit, ki je vsak popoldan na sporedu na valovih vsedržavne radijske postaje Radio Rai 3. Včerajšnja knjiga dneva je bila prav Pahorjeva Nekropola, voditelj Marino Sinibaldi pa se je spustil v skoraj tridesetminutni pogovor z njenim avtorjem (ki bo v kratkem dostopen tudi na spletni strani), med katerim je kar nekajkrat ponovil besede zadrega, sramota, zamuda: »Zadrega in sramota, ker spoznavamo tako velikega pisatelja in njegovo čudovito knjigo s tolikšno zamudo.« Skupaj sta se sprehodila med njeno vsebino in Pahorjevo življenjsko zgodbo, vse od odlomka iz uvodnega poglavja, ki ga je prebral avtor, in v katerem je opisal svoj povratek v francosko taborišče Natzweiler-Struthof. Zakaj ste se nekega poletnega popoldneva leta 1966 vrnili v kraj smrti, je zanimalo voditelja. Ker se skoraj zaradi psihične potrebe nisem mogel odtrgati od njega, je odgovoril avtor, ki je nato spregovoril o taboriščnem trpljenju, o vsakodnevnem sobivanjem z lakoto, predvsem pa s krematorijsko pečjo, ki je dan in noč sežigala trupla. Šok je bil velik, čeprav se je Pahor nanj »privajal« dve desetletji: že leta 1920 je namreč kot sedemletni deček videl požig Narodnega doma.
Tista podoba je za vselej zaznamovala avtorjevo vizijo bodočnosti, je pojasnil Sinibaldi, fašizem ga je travmatiziral. Fašizem je hotel, da svoj materin jezik zamenjam za italijanskega, je dejal Pahor, osramotil je moj jezik in mojo kulturo, poitalijančil naše priimke: v njegovih načrtih bi bili morali Slovenci izgubiti zavest o lastnem obstoju. A je niso: v ilegali se je rojeval upor.
Pahorjeva radijska pripoved je bila v marsičem pretresljiva, tako kot je pretresljiva njegova Nekropola: pred poslušalci je izrisala podobe umirajočih, okrutne preizkuse, ki so jih nacisti opravljali s plinom, tisti pločevinast dimnik, ki je dan in noč pljuval dim in saje. A tudi trenutke solidarnosti in prijateljstva, zavest, da je človeško telo največje in edino bogastvo, ki nam je dano.
In tisto vprašanje, ki ga je ob koncu postavil radijski voditelj, »bolj italijanski javnosti kot vam, gospod Pahor: zakaj smo na tako čudovito knjigo morali čakati štirideset let?«
Poljanka Dolhar