Vse življenje samo pesnik

Letošnji prejemnik priznanja krovnih organizacij ob slovenskem kulturnem prazniku Miroslav Košuta je bil v življenju uspešen na marsikaterem področju, pravi pa, da je ves čas želel biti samo pesnik.

Seznam vaših knjig se iz leta v leto daljša. Samo lani sta izšli dve novi, Ponikalnice in Zmaj v parku. Zdi se, da je vaš navdih skoraj neusahljiv ...
Zgodba ima svoj začetek v letih mojega vodenja slovenskega gledališča v Trstu. Takrat sem imel veliko raznoraznih navdihov in večino nisem uspel realizirati, pač pa sem si sproti beležil nekatere misli, ki so se potem razvile v pesmi in pripovedi. Ponikalnice so se na primer razvile na osnovi starejših ugank, ki sem jih hranil v arhivu iz prejšnjega stoletja, pravzaprav tisočletja. Poslal sem jih založbi Miš, potem mi je pa bilo nerodno, ker sem videl, da so tiste uganke okorne in že zdavnaj pasé. Mi je pa zaupanje založbe dalo tolikšno energijo, da sem jih tudi ob imenitni urednici Gaji Kos najprej dogradil, potem pa sploh nadgradil in se je tako rodila knjiga, ki je skoraj v celoti nova. Področje ugank je tisto poglavje, ki je manjkalo v moji poeziji ...in avtorju je odleglo.
Priznanje krovnih organizacij prejmete za življenjsko delo, saj ste bili uspešni v različnih umetniških zvrsteh in poklicih. Kje ste najbolj doma?
Mislim, da sem bil in skušam ostati samo eno - pesnik. Vse drugo je nastajalo vzporedno. Danes skoraj ni pišočega, da se ne bi udejstvoval v več literarnih zvrsteh. Nekaj tega so pokazale tudi letošnje Prešernove nagrade: gremo v nov svet in jaz sem mu odprt, ampak imam korenine v svojem svetu in lahko pričam samo o sebi in svojem času. Rad bi pa ohranil lepo slovensko besedo, tisto iz svojega otroštva, ki pravijo, da je materna beseda, zato, ker mi je bila kot otroku prepovedana. Nonine knjige Mohorjeve družbe smo skrivali, mama jih je brala in znala skoraj na pamet, očeta - tatu, so zaprli, ker je pel En starček je živel ... Neverjetno, kako dolgo sem bil s tem obremenjen. Italijanščina se mi je upirala, to je bil jezik kvesturinov in karabinjerjev, ki so mi odpeljali očeta. Treba je bilo veliko zavestnega dela, da sem to prebolel.