Zgodbe, ki rušijo molk

»Vsak nov kraj srečevanja je dobrodošel.« Fabiana Martini je dobrodošlico najprej izrekla kavarni Caffè letterario Lettera viva, ki je polno zaživela na Drevoredu 20. septembra. Ter seveda gostji, prijateljici, novinarki Barbari Schiavulli in njeni najnovejši knjigi Quando muoio, lo dico a Dio (Ko umrem, bom povedal bogu). In ne nazadnje tudi številnim, ki jih je k obisku »kraja, namenjenega kulturi«, spodbudila predstavitev knjige. Že njen naslov te pritegne: kot je povedala avtorica, si ga je izposodila od sirijskega dečka. Njegova življenjska zgodba se je prehitro končala, njegova misel bo živela. Kot zgodbe, ki jih je na številnih obiskih držav v vojni odkrila Barbara Schiavulli.
Biti free lance novinarka, kot je vojna dopisnica Barbara Schiavulli, ima senčne in sočne plati: senčna zadeva predvsem ekonomski vidik, nikoli ne veš, kdo bo odkupil tvoje članke, sončna pa prostost, saj nisi vezan na nikogar. Novinarsko poročanje je seveda osredotočeno na dogodke, na njihovo analizo. Zgodbe posameznikov stopijo v drugi plan. »V knjižnem, literarnem zapisu,« tako Barbara Schiavulli, »lahko dogodke nadgradiš, ne utesnjujejo te več«. Ostale knjige so bile bolj osredotočene na vojno dogajanje, tokrat se je avtorica posvetila verskemu ekstremizmu. Med številne Schiavullinine novinarske izkušnje sodi tudi sodelovanje z dnevnikom Jerusalem Times: živela je v Jeruzalemu, po lastni izjavi ni pripadala nobeni veroizpovedi in zato so ji zaupali »versko stran«. In tam je spoznala tudi verski ekstremizem. Vseh. O tem, s pomočjo treh zgodb mladih pripadnikov muslimanske, židovske in katoliške vere, piše v knjigi Quando muoio, lo dico a Dio. Njihove življenjske poti je ostro zaznamoval verski fundamentalizem njihovih družin.