Poezija tišine Zorana Mušiča

Poet tišine. Zoran Mušič na Dunaju. V prestižnem Leopoldovem muzeju je do 6. avgusta na ogled obsežna razstava slikarja, »tihega samotarja«. Svojo Poezijo tišine, kot so poimenovali dokaj podroben pregled Mušičevega opusa, je umetnik tkal dolga desetletja. Prvi preboj na mednarodno sceno se je zgodil na začetku 50. let, vendar mu je strokovna in širša javnost začela posvečati veliko pozornost predvsem od leta 1995, ob pariški razstavi v Grand Palaisu, ko je slovenski umetnik razkril široko paleto svojih del. Tišina sicer pripada večini likovnih umetnikov, poezija vsem velikim ustvarjalcem, vendar sta oznaki za slovenskega slikarja še posebej ustrezni. Mušičeve barve so umirjene, poteze včasih zadržane, če slikam ne posvetiš dovolj pozornosti nekako zdrsnejo mimo tebe, moraš se zagledati vanje, da iz njih preide vate poezija, ki jo je avtor vtisnil posameznim delom. Kljub nekaterim močnim temam, kot je na primer prikaz tragičnega dogajanja v koncentracijskem taborišču Dachau, Mušičeva dela v glavnem izžarevajo mir, prenašajo poezijo tišine. Na tiste, ki so dovzetni za umetnost, ki ne »butne v oči«, temveč zahteva, da se ti poglobiš vanjo.