Žižkova Antigona

V koprskem gledališču so v nedeljo, v sklopu Primorskega poletnega festivala, gostili Trojno življenje Antigone, dramski prvenec znanega filozofa Slavoja Žižka. Avtor je predstavo podnaslovil »etično-politična vaja«, kar tudi je, saj v tekstu na osnovi zgodbe in mita Antigone razmišlja o ureditvi skupnosti, usodi in vlogi posameznika od grške antike do današnjih dni. Delo je na oder postavil novomeški Anton Podbevšek teater (APT) v sodelovanju z ljubljanskim Cankarjevim domom.

Žižek Antigono »razčloveči« in demitizira, jemlje jo kot pripadnico priviligiranega razreda in zagovornico veljavnosti in svetosti »starodavnih običajev«. V svojih treh inačicah zgodbe, strnjenih v uro trajajočo odrsko uprizoritev, gledalcem predstavi tri opcije: Antigonino zagovarjanje svetosti družinskih vezi in starih običajev, s čimer pa krši državno pravno ureditev; Kreonovo stališče, da mora vladati red in se vsi morajo podrejati posvetni oblasti s tem, da spoštujejo zakone (vprašanje je seveda, kdo piše in sprejema zakone); in glas ljudstva, točneje ljudsko oblast, ker, kot je zapisal Žižek in dal v usta zboru: »... noben posameznik ne more vladati sam. Prav je, da si ljudje vladajo v skupnosti. Tako drug drugega nadzirajo pri obrambi pred demonskimi izbruhi, ki sejejo pogubo. Četudi ni nobenih bogov, da bi jim pomagali, takšno skupnost veže sveti duh, vez, močnejša od usode, vez, ki se lahko postavi po robu vsem pozemskim silam, morda kdaj tudi božanskim«.