»Vojno lahko presežemo z ljubeznijo«

20. jun. 2018 | 20:59

Dark Theme

Widad Tamimi je hčerka begunske družine: njen ded, Jud, je leta 1938 zapustil Trst zaradi rasnih zakonov, njen oče je leta 1967 zapustil Hebron, ki so ga okupirali Izraelci. Rodila se je leta 1981 v Milanu, že nekaj let pa živi v Ljubljani. Družini, ki jo je ustvarila s Slovencem, je želela, kot pravi, dati trdnejše korenine. Tiste korenine, ki jih sama ni imela, a jih je vztrajno iskala. Najprej skozi pogovore in intervjuje z družinskimi člani, nato skozi pisanje. Pri italijanski založbi Mondadori je izdala dva romana, Il caffè delle donne in Le rose del vento. Slednji je pred nekaj meseci izšel tudi v slovenskem prevodu Gašpera Maleja (Vrtnice vetra, založba Sanje). Widad Tamimi bo v petek ob 19. uri gostja večera, ki ga v Ljudskem domu na Pončani (Ul. Ponziana 14) skupaj prirejata društvo Tina Modotti in Slovenski klub.
Widad Tamimi pravi, da je izbiri pisateljskega poklica botrovala nuja po spoznavanju svoje družine.
»Od vedno sem podzavestno čutila, da prihodnost in sedanjost nista dovolj močni, če ne temeljita tudi na poznavanju preteklosti. Preteklost moje družine je imela veliko vozlov, ki niso bili samo stvar posameznikov ali družine, ampak so bili tudi posledica zgodovinskih dogodkov. Zato sem že kot najstnica posnela pogovore z očetom in zlasti z dedom. Tematike pogovora z dedom sem določala sama, toda vedno sva o njih skupaj debatirala in se odločala, kako nadaljevati pogovore.
V romanu Vrtnice vetra se prepletata dve paralelni zgodbi: tista vašega očeta, rojenega v Palestini leta 1948, in izredno bogata zgodba tržaške judovske veje družine Weiss-Schmitz. Kakšen je vaš donos do Trsta in Palestine?

Tako Trst kot Palestina sta me seveda od nekdaj očarala in pritegnila. V družini sem tista, ki se je zemljepisno najbolj približala Trstu, saj živim v Sloveniji. Ko sem pisala ta roman, sem Trst tudi pogosto obiskala, jasno pa mi je, da gre za mesto, ki je zelo različno od predvojnega Trsta. Žal je zaradi vojne in dogodkov, ki so sledili, to mesto veliko izgubilo, vseeno pa ostaja s kulturnega vidika zelo bogato. Glede Palestine pa je moje raziskovanje bilo v kontrastu z voljo moje družine, ki ni hotela, da grem v Palestino, in to predvsem zato, ker jih je bilo strah zame. Moj oče namreč kot begunec nima pravice do vrnitve, tako da je njegov spomin vezan na stanje, ki ga sam dejansko ne živi. Podoživlja ga preko opisov drugih in z velikim emotivnim naporom. Zelo se je bal mojega obiska Palestine, a ko sem dopolnila 18 let, sem rekla: pravico imam izbirati in odločati, zato grem v Palestino. Potem pa je bil moj oče ponosen name, saj sem v imeniku poiskala družino Tamimi, točneje njegovega strica - ta mu je nato telefoniral in mu povedal, da sem pri njih. Oče skoraj ni verjel, da sem res v Hebronu. Ko ni bilo vojakov zraven, sem tudi pobrala kamen iz očetove porušene hiše. Zdaj stoji kot neke vrste trofeja na domačem kaminu.

Več v današnji, četrtkovi, izdaji Primorskega dnevnika