»Slikati. To je vse, kar želim.«

Tišina cvetočih polj. Tistih, ki jih Zoran Mušič opazuje izza taboriščne ograje. Polja svobode. Cvetoča in tiha. Navdihujejo ga med risanjem na s težavo pridobljene koščke papirja, okrog njega mrliči - drugačna polja in griči ...
Tišina cvetočih polj (Il silenzio dei campi in fiore) je naslov monologu, ki ga je Marko Sosič posvetil goriškemu slikarju Zoranu Mušiču. Prejšnji petek so »fragmenti glasu Zorana Mušiča« odzvanjali v tržaškem muzeju Revoltella; glas jim je posodil Marco Puntin. Dogodek je sodil v niz Zgodbe v umetnosti, ki v poletnih mesecih ponuja tudi monologe o slikarki Leonor Fin ter umetnikih Arthuru Nathanu in Vitu Timmlu (v petek, 13. julija, bodo ponovno obudili Nathanovo zgodbo).
Sosičeva poetična pripoved (za njen posrečen italijanski prevod je poskrbela Laura Sgubin) se začenja ... pri Mušičevem koncu, pri fragmentih njegovega spomina, pri telesu, ki se poslavlja, pri vidu, ki vse bolj peša. V Zoranovih očeh se pojavi življenjska sopotnica Ida - lepo je bilo živeti s slikarko, saj ob njej na platnu ostane samo bistvo, vse odvečno odpade. »Nekateri pravijo, da me je Ida odvrnila od mojega jezika. Laž,« pravi slikar: odšel je daleč, ker je želel videti in razumeti sebe in širši svet. Čigav slikar, da je, ga sprašujejo ... Slikar z italijanskim državljanstvom, Slovenec.