Na Primorskem beremo ... (1)

Poletje je običajno namenjeno lahkotnejšemu branju, zato morda naslov Trst, Ljubljana, Dunaj in širni svet, še bolj pa podnaslov Reminiscence in razmišljanja (Totaliteta, 443 strani), na prvi pogled ni knjiga, ki bi jo vzel s sabo na plažo. Vendar je vtis varljiv. Spomini nekdanjega novinarja in diplomata Bojana Grobovška so prav prijetno branje, napisano v novinarskem slogu, z jasno izraženimi misli. Avtor je svetovljan in poliglot. Odraščal je v Trstu in Gradcu, študiral v Ljubljani, Bologni in ZDA, z nahrbtnikom je v družbi žene Vesne prepotoval lep del sveta, bil dopisnik Dela in RTV Slovenija na Dunaju, po osamosvojitvi Slovenije pa je zaplul v diplomatske vode kot odpravnik poslov na Dunaju, veleposlanik na Poljskem, v Švici in Argentini. Je tudi avtor uspešnice Zakaj Slovenija ni Švica in drugih del. Dolgoletno bivanje v tujini mu je širilo obzorja, omogočilo ocenjevanje dogajanj z določeno distanco, predvsem pa – kot je sam zapisal v predgovoru – s toleranco. Knjiga je sprehod avtorja skozi življenje, ki so ga ves čas spremljale tudi velike politične in družbene spremembe. Čeprav izhaja iz »titovske« družine, je avtor kritičen do Titove Jugoslavije, še bolj pa do sedanjih poskusov revidiranja polpretekle slovenske zgodovine in omalovaževanja NOB. Kar nekajkrat ponavlja v knjigi, da biti protikomunist še ne pomeni biti demokrat. Slovenci so v zadnjem stoletju, kot malokdo drug, menjavali državljanstvo in oblasti, vendar obstaja tudi kontinuiteta, po kateri ni res, da je vse, kar je bilo prej (od Avstro-Ogrske do današnjih dni), nujno tudi slabo.
Bralec lahko najde v knjigi veliko zanimivih poglavij in iztočnic za razmišljanje. Za nas je seveda zanimiv opis avtorjevega doraščanja v težkih razmerah povojnega Trsta v hiši v Ul. Rossetti, v kateri je stanoval tudi vodja italijanskih komunistov Vittorio Vidali. Posebno zanimivo je poglavje, v katerem avtor razkriva mentaliteto Avstrijcev, njihov odnos do lastne zgodovine in Slovenije. Poučna so tudi razmišljanja o slovenski manjšini na avstrijskem Koroškem in razlaga, zakaj tamkajšnji Slovenci o sebi lahko povejo, da so Avstrijci. Grobovšek natančno opisuje tudi zapleten lik legendarnega lovca na naciste Simona Wiesenthala, ki ga je dobro poznal. Zelo zanimivi so tudi njegovi spomini s službovanja na veleposlaništvu v Buenos Airesu in pogled na tamkajšnje Slovence, zlasti politične emigrante, do katerih goji mešanico spoštovanja in kritičnosti. Avtor, prepričan evropeist, ima poseben in zelo toleranten pogled tudi do držav Višegrajske skupine in je kritičen do odločitve Slovenije, da se vanjo ni vključila.
Branje spominov človeka, ki se na podlagi bogatega in razgibanega življenja trudi, da preteklost in sedanjost »bere« brez ideoloških očal, je zato še posebej zanimivo.